Slovenian Supreme Court dismisses appeal where driver's fault negates presumption of innocence under traffic accident liability law.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Odločitev je pravilno oprta na 1. odst. 178. čl. ZOR, ki posebej ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Ob dokazanem tožnikovem krivdnem ravnanju se tožnik v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na splošno določbo 1. odst. 154. čl. ZOR, ki vsebuje načelo domnevne krivde.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora plačati tožena stranka znesek 10.063,78 francoskih frankov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1986 dalje do plačila. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodbi sodišč obeh stopenj tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti ter da obstajajo nasprotja med izrekom in razlogi ter tudi nasprotja med razlogi in dejstvi, ugotovljenimi med postopkom. Tudi materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj sodišči nista upoštevali načela domnevne krivde po 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ampak sta se oprli le na določbo 178. čl. istega zakona.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožnik v reviziji ni navedel nobene take konkretne kršitve določb pravdnega postopka, ki bi predstavljala 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje po ugotovitvah revizijskega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožnikove revizijske navedbe kažejo, da ugovarja dejanskim ugotovitvam. S temi ugovori pa se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot sta sodišči ugotovili, je prišlo do trčenja med tožnikovim osebnim avtomobilom in tovornim vozilom zavarovanca tožene stranke v pravokotnem desnem ovinku (gledano s tožnikove strani), v katerem je tožnik v času trčenja prekoračil namišljeno sredinsko črto cestišča za 10 do 20 cm. Tožnik, ki je vozil preveč oddaljen od desnega roba cestišča, je pred srečanjem s tovornjakom tako močno zaviral, da je izgubil možnost upravljanja z vozilom. Kakšnih nepravilnosti pri vožnji zavarovanca tožene stranke sodišči nista ugotovili. Pri tako ugotovljenem dejanskem stanju, sta sodišči pravilno zaključili, da je podana tožnikova krivdna odgovornost za nesrečo, zaradi česar ni upravičen do povračila nastale škode. Odločitev je pravilno oprta na 1. odst. 178. čl. ZOR, ki posebej ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Ob dokazanem tožnikovem krivdnem ravnanju se tožnik v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na splošno določbo 1. odst. 154. čl. ZOR, ki vsebuje načelo domnevne krivde.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).