Supreme Court dismisses appeal on evidence rights, ruling no constitutional violation occurred due to sufficient existing expert opinion.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the defense's request for protection of legality regarding the conviction of M.S. for two counts of serious bodily injury. The defense argued that the court violated their right to present evidence by refusing a second medical expert and reading an existing report without consent, while the prosecution contended the initial expert opinion was sufficient and no doubt regarding sanity arose. The court held that a violation of Article 29 of the Constitution only occurs if evidence is rejected without justification, which was not the case here as the existing expert report was clear and supported by other evidence.
Legislator headnote
AI generatedArticle 29 of the Constitution; Article 340 of the Criminal Procedure Act: A violation of the right to present evidence requires an arbitrary rejection of relevant defense evidence without justification, which did not occur when the court relied on a clear and sufficient existing expert opinion.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornikov obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obs. M.S. je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.
[JEDRO]
Za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca v smislu 3. alinee 29. člena Ustave bi šlo, če bi sodišče brez upravičenega razloga, torej poljubno, samovoljno zavrnilo izvedbo dokazov, ki bi bili materialnopravno relevantni za obrambo in bi bila verjetnost takega pomena predlaganega dokaza dovolj verjetno izkazana.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanima sodbama je bila izrečena pogojna obsodba obs. M.S. zaradi dveh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in določena kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let, B.R. pa zaradi enega takega kaznivega dejanja osem mesecev zapora in preizkusna doba enega leta, plačati pa sta dolžna tudi stroške kazenskega postopka.
Zagovorniki obs. M.S. so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker sodišče v nasprotju z določbami 29. člena Ustave RS (Ustava) in 340. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni sprejelo predloga obrambe, da se postavi drugega izvedenca medicinske stroke, niti ni zaslišalo že postavljenega izvedenca, ampak je brez soglasja strank prebralo njegovo mnenje. Sodišče naj bi kršilo tudi določbe 265. člena ZKP, ker ni postavilo izvedenca, ki bi dal mnenje o prištevnosti obs. M.S. zaradi njegove alkoholiziranosti. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita.
Vrhovna državna tožilka odgovarja, da sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe ni kršilo Ustave ali določb ZKP, obramba ni nasprotovala branju izvedenskega mnenja in med sojenjem se dvom v prištevnost obs. M.S. ni pojavil. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.
Zahteva zagovornikov obs. M.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Stališče zahteve, da je sodišče prekršilo 29. člen Ustave, ker je zavrnilo predlog obrambe na glavni obravnavi dne 27.9.2002, da odredi drugega izvedenca travmatologa ali pa neposredno zasliši izvedenca dr. J.L., je zmotno. Za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca v smislu 3. alinee 29. člena Ustave bi šlo, če bi sodišče brez upravičenega razloga, torej poljubno, samovoljno zavrnilo izvedbo dokazov, ki bi bili materialnopravno relevantni za obrambo in bi bila verjetnost takega pomena predlaganega dokaza dovolj verjetno izkazana. Sodišči sta ocenili (sodba prve stopnje na strani 6 in 7, sodba pritožbenega sodišča na 2. strani), da spričo jasnega, popolnega in z drugimi dokazi podprtega izvedenskega mnenja dr. J.L. ni potrebe, da se odredi drugega izvedenca travmatologa. Iz istega razloga je zavrnilo tudi predlog, da se neposredno zasliši izvedenca dr. L. po tem, ko je prebralo njegovo izvedensko mnenje.
V zapisniku o glavni obravnavi ni izrečnega soglasja obs. S., da se izvedensko mnenje prebere in je sodišče zato pri izvedbi tega dokaza kršilo določbe 2. odstavka 340. člena ZKP. Toda stališče zahteve, da je ta kršitev sama po sebi "razlog za absolutno razveljavitev sodbe", ni pravilno. Po določbah 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP so absolutne kršitve določb kazenskega postopka samo tiste, ki so naštete v 1. odstavku 371. člena tega zakona, med temi pa ni omenjena kršitev 2. odstavka 340. člena ZKP.
Po določbah 1. odstavka 265. člena ZKP sodišče odredi izvedenca, če nastane sum, da je pri obdolžencu prištevnost izključena ali zmanjšana. Sodišče je kljub ugotovitvi o "eventualno popitem alkoholu" ocenilo, da noben podatek v spisu ne poraja dvoma v sposobnost obsojenca, da je razumel pomen svojih dejanj in imel v oblasti svoje ravnanje (2. odstavek na 15. strani sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče pritrjuje temu stališču in pripominja, da se niti obsojenec do konca glavne obravnave ni skliceval na neprištevnost ali zmanjšano prištevnost.
Ker zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP.
Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obs. M.S. (ima redno zaposlitev in osebne prejemke) in zamotanost zadeve (ne zelo obsežna ali zapletena zahteva za varstvo zakonitosti).