Supreme Court dismisses appeal claiming sentencing court violated law by extending payment deadline without finding inability to pay.

Zahteva zagovornice obs. T.B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Ker je sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe sprejelo obsojenkin predlog, da se rok za izpolnitev obveznosti zaradi okoliščin na njeni strani podaljša, ni utemeljena trditev zagovornice, da je odločalo na podlagi lastnih neutemeljenih domnev in ni ugotovilo, da obsojenka ne bo mogla izpolniti naložene obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila spremenjena pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Kranju z dne 10.4.2000, s katero je bila obsojenki zaradi kaznivega dejanja izdaje nekritih čekov po 1. odstavku 253. člena KZ določena kazen 3 mesecev zapora in preizkusna doba 3 let ter naložena posebna obveznost, da v roku 2 let od pravnomočnosti sodbe plača oškodovani SKB 1,000.749,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, spremenjena tako, da je sodišče določilo nov rok za izpolnitev obveznosti do oškodovane banke.

Zagovornica obs. T.B.G. je zoper sodbi o podaljšanju roka za izpolnitev obveznosti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih določb kazenskega postopka. Trdi, da se je sodišče odločilo za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti obsojenke do banke na podlagi domneve, da bo obsojenka sposobna to obveznost izpolniti, kar pa se ni uresničilo. Sodišče naj bi torej odločalo na podlagi domneve, ne pa dejstev. Sodišče je že v rednem postopku vedelo, da obsojenka ne bo mogla izpolniti naložene obveznosti, saj je bilo obveščeno, da je bila obveznost obsojenke do oškodovane banke že dne 19.1.2000 zaradi zamudnih obresti kar 1,000.745,90 SIT, vsak mesec se obveznost poveča za približno 30.000,00 SIT, obsojenka pa nima premoženja, nikakršnih dohodkov in je zaradi slabega zdravja pridobitno nesposobna. Z odločbo, da mora obsojenka plačati zakonite zamudne obresti, ki mnogokratno presegajo dolg, je sodišče kršilo prepoved po 401. oziroma 376. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, da obresti ne smejo preseči glavnice. Pred Ustavnim sodiščem je sprožen postopek za oceno ustavnosti določbe tega zakona, ki je takšno prepoved odpravila. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se posebni pogoj v pogojni obsodbi odpravi.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev okoliščine, ali je obsojenka plačilno sposobna, da izpolni posebni pogoj v pogojni obsodbi, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Sicer pa 1. odstavek 50. člena KZ ne določa, da mora biti obsojenka sposobna izpolniti posebni pogoj. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornice obs. T.B.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po 2. odstavku istega člena se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ne pove določno, katere določbe kazenskega zakona in kazenskega postopka naj bi bile z izpodbijanima sodbama prekršene, iz vsebine zahteve pa se da zaključiti, da uveljavlja kršitev določb 17. člena ZKP, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in določbe 54. člena KZ, da sodišče lahko odpusti izpolnitev obveznosti, določene v pogojni obsodbi na podlagi 3.

odstavka 50. člena KZ, če je obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti.

Sodbi pa sta na podlagi trditev in predlogov obsojenke same na naroku zaradi odločitve o preklicu pogojne obsodbe ugotovili, da je obsojenka od decembra 2001 invalidsko upokojena, da bo prejemala tekočo in zaostalo pokojnino in bo sposobna poravnati naloženo obveznost, zato je sprejelo njen predlog, da se rok za izpolnitev obveznosti podaljša. Sodišče v postopku o preklicu pogojne obsodbe torej ni odločalo na podlagi lastnih neutemeljenih domnev in ni ugotovilo, da obsojenka ne bo mogla izpolniti naložene obveznosti. Iz tega razloga sodišče ni ugotavljalo razlogov za plačilno nesposobnost obsojenke in njihove opravičljivosti. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niso podane.

Zahteva uveljavlja tudi kršitev materialnega obveznostnega prava. Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku takih kršitev ne more uveljavljati.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.