Request for protection of legality dismissed; defense must raise procedural defects before trial ends.

Zahteva zagovornika obs. A.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. A.Ž. je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine za postopek v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

[JEDRO]

V skladu z 2. odstavkom 41. člena ZKP bi moral obsojenec predlagati izločitev sodnice iz razloga, ker naj bi se seznanila z izjavo, ki jo je dal policiji na podlagi 148. člena ZKP, takoj, torej že pred glavno obravnavo, najkasneje pa pred koncem glavne obravnave. Takšne kršitve ne more uveljavljati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je zaradi prekluzije na podlagi 384. člena ZKP ni mogoče uveljavljati niti s pritožbo.

V skladu s 1. odstavkom 420. člena ZKP se z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne more uveljavljati morebitnih kršitev odškodninskega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. A.Ž. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno denarno kaznijo 90.000 SIT in preizkusno dobo enega leta.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve postopka. Kazenski zakon naj bi bil prekršen zato, ker je sodišče izreklo obsodilno sodbo, čeprav je obsojenec storil dejanje v neprištevnem stanju.

Določbe kazenskega postopka naj bi bile prekršene s tem, da se je okrajna sodnica, ki je odločala o obtožbi, seznanila "z obvestili, danimi v prvi fazi postopka", saj niso bila izločena, sodišče druge stopnje pa je kot nedovoljen zavrnilo "ugovor" obrambe, da je obsojenec storil dejanje v neprištevnem stanju, ker ugovor ni bil dan do konca glavne obravnave. Kršeno naj bi bilo tudi "materialno pravo", ker je sodišče ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca, čeprav je ugotovilo, da je oškodovanec s protipravnim ravnanjem izzval obsojenca in je zato oškodovanec sam izključno ali pa pretežno odgovoren za posledice. Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da ni pravilna trditev zahteve, da se je sodeča sodnica seznanila z izjavo obsojenca, ki jo je dal policiji, saj je izjavo izločil iz spisa preiskovalni sodnik, še preden je sodeča sodnica napisala prvi dopis v tej zadevi in razpisala glavno obravnavo. Navedbe zagovornika o neprištevnosti obsojenca pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje o tej okoliščini, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Tudi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku ni bil prekršen noben zakon.

Zahteva zagovornika obs. A.Ž. ni utemeljena.

Zahteva ne pove določno, s katerimi obvestili, ki niso bila izločena, pa bi morala v skladu s 83. členom ZKP biti, se je seznanila sodeča sodnica. Če pa je mišljena izjava, ki jo je dal obsojenec policiji na podlagi 148. člena ZKP, Vrhovno sodišče na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju na list. št. 41 ugotavlja, da je uradni zaznamek z izjavo obsojenca na list. št. 5 v skladu s 83. členom ZKP dne 11.12.2000 izločil sodnik V.K. ne pa sodeča sodnica J.A.-P. Sodnik je odredil, da se po pravnomočnosti sklepa uradni zaznamek zapre v posebni ovitek in shrani ločeno od spisa. Zagovornik sicer v zahtevi trdi, da je fotokopiral izločeni uradni zaznamek tik pred zadnjo obravnavo dne 13.6.2002, vendar pa fotokopije ni priložil zahtevi za varstvo zakonitosti. Ne glede na to pa bi moral v skladu z 2.

odstavkom 41. člena ZKP predlagati izločitev sodnice takoj, torej že pred glavno obravnavo, najkasneje pa pred koncem glavne obravnave, saj, kot zatrjuje, je že pred začetkom glavne obravnave dne 13.6.2002 vedel, da uradni zaznamek z izjavo obsojenca ni bil izločen. Ker tega ni storil ne tedaj ne kasneje do konca glavne obravnave, takšne kršitve, tudi če bi bila res storjena, ne more uveljavljati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je zaradi prekluzije na podlagi 384. člena ZKP ni moč uveljavljati niti s pritožbo.

Ni točna trditev, da je pritožbeno sodišče kot nedovoljen zavrnilo "ugovor" obrambe o obsojenčevi neprištevnosti. Pritožba je smiselno uveljavljala zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven. V utemeljitev te navedbe je pritožba trdila, da obsojenec že dalj časa "boleha na psihičnem področju", da se je že zdravil v psihiatrični bolnišnici in je bil iz tega razloga tudi upokojen, kar naj bi potrjevalo zdravniško potrdilo, ki ga je dne 15.7.2002 izdal specialist splošne medicine. Višje sodišče je po presoji pritožbenih navedb o tej okoliščini ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v prištevnem stanju. Pritožbeno sodišče je torej ocenilo, da pritožbene navedbe in ponujeni dokaz niso zbudile dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o prištevnosti obsojenca in ni štelo, da je pritožba v tem delu nedovoljena, kot zatrjuje zahteva.

Zahteva zmotno trdi, da je bil kršen kazenski zakon, ker je bil obsojenec spoznan za odgovornega, čeprav je bil neprišteven. Za kršitev 1. odstavka 16. člena KZ bi šlo v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil sposoben, da bi razumel pomen svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne bolezni, začasne duševne motnje, duševne zaostalosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, pa bi ga kljub temu obsodilo. V obravnavnem primeru sodišče ni ugotovilo nobenega takega bolezenskega stanja obdolženca in tudi ne posledic takšnega stanja, ki jih predvideva 1. odstavek 16. člena KZ, zato ta kršitev ni podana. V resnici zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o tem, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva uveljavlja kršitev "materialnega prava" v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Morebitnih kršitev odškodninskega prava se z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku v skladu s 1. odstavkom 420. člena ZKP ne more uveljavljati, zato Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti teh navedb.

Ker Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni ugotovilo, kršitve materialnega prava na civilnem področju pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne more uveljavljati, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima pokojnino, je solastnik hiše in 7 ha zemljišča do 1/2, nima preživninskih obveznosti) in zamotanost zadeve (zahteva za varstvo zakonitosti je uveljavljala kršitev kazenskega zakona, določbe Zakona o kazenskem postopku, izpodbijala je odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in zmotno ugotovitev dejanskega stanja).