Supreme Court dismisses appeal on tort damages where expert evidence limited injury contribution to 20%.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tožnik v reviziji povsem pavšalno ugovarja prenizki odškodnini za posamezne odškodninske postavke. Posebej omenja le škodo zaradi njegove invalidske upokojitve, pri kateri naj bi bil prispevek tožene stranke prenizko ocenjen. Poudarja, da je bil upokojen le zaradi posledic prometne nezgode. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so oprte na mnenje izvedenca medicinske stroke, da je tožnikova poškodba iz leta 1983 le v deležu 20 % vplivala na njegovo upokojitev, je odločitev sodišč glede rente in povračila izgube osebnih prejemkov materialnopravno pravilna. Tudi višina posameznih postavk negmotne škode je v skladu z določbami 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku poleg odškodnine, ki mu je bila prisojena s sodbo tega sodišča z dne 26.11.1991, še znesek 875.585,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da mu plačuje od 1.10.1991 dalje mesečno rento v znesku 384,75 SIT. Višji tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je toliko ugodilo, da je prisojeno odškodnino znižalo na skupni znesek 633.085,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil kršen postopek, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za določitev dveh novih izvedencev iz prometne in medicinske stroke. Brez tega ni bilo mogoče ugotoviti vzročne zveze med dogodkom in tožnikovo invalidsko upokojitvijo. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi oz. razlogom sodbe in v tem delu sodbe zaradi pomanjkanja razlogov niti ni mogoče preizkusiti. V izpodbijani sodbi je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker so bile posamezne odškodninske postavke podcenjene. Visok odstotek trajnih posledic ni ustrezno valoriziran. Nepravilno pa je ocenjen prispevek tožene stranke pri škodi zaradi tožnikove upokojitve.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljana kršitev po 13. tč. istega člena ni podana. Tožnik v reviziji ni pojasnil, v čem naj bi bila nasprotja v izreku izpodbijane sodbe oziroma v njeni obrazložitvi. Revizijsko sodišče takih nasprotij ni ugotovilo. Izpodbijana sodba pa vsebuje tudi razloge o vseh dejstvih, ko so bila za sojenje odločilna.

Zavrnitev predlaganega dokaza z novima izvedencema iz prometne in medicinske stroke ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. Revizijske navedbe kažejo, da izpodbija tožnik dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, vendar se revizijsko sodišče s temi revizijskimi navedbami ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa je bilo z odločitvijo sodišča v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik v reviziji povsem pavšalno ugovarja prenizki odškodnini za posamezne odškodninske postavke. Posebej omenja le škodo zaradi njegove invalidske upokojitve, pri kateri naj bi bil prispevek tožene stranke prenizko ocenjen. Poudarja, da je bil upokojen le zaradi posledic prometne nezgode. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so oprte na mnenje izvedenca medicinske stroke, da je tožnikova poškodba iz leta 1983 le v deležu 20 % vplivala na njegovo upokojitev, je odločitev sodišč glede rente in povračila izgube osebnih prejemkov materialnopravno pravilna. Tudi višina posameznih postavk negmotne škode je v skladu z določbami 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik v reviziji ne navaja nobenih takih okoliščin, zaradi katerih bi revizijsko sodišče dvomilo v pravilnost odmere. Če se upošteva celotna prisojena odškodnina za negmotno škodo, ta ni nižja, kot jo po uveljavljeni sodni praksi prejmejo oškodovanci s primerljivimi poškodbami.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).