Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to factual error, not procedural violation.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request for protection of legality against a conditional sentence for negligent traffic accident. The defense argued that the court failed to conduct a site inspection to verify the defendant's vehicle location, claiming this constituted a procedural violation under Article 371(1) of the Criminal Procedure Act. The court ruled that the defense's arguments merely challenged the factual findings regarding the vehicle's presence rather than alleging a procedural breach, rendering the request inadmissible under Article 420(2) of the Criminal Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 371(1) of the Criminal Procedure Act; Article 420(2) of the Criminal Procedure Act: A request for protection of legality based on alleged procedural violations is inadmissible if the defense merely disputes the court's factual findings without substantiating a specific procedural breach.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom 120.000,00 SIT povprečnine.
[JEDRO]
Z navedbami, da bi sodišče moralo opraviti ogled kraja dejanja, na podlagi česar bi se lahko med drugim prepričalo, da je imel obsojenec svoje vozilo ves čas v oblasti, zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.
[OBRAZLOŽITEV]
Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.J. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Pritožbo zagovornika je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške postopka.
Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca dne 10.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.
člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in posledično zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč sodišču ne očita kršitve določb ZKP, temveč uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vlagati.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Zagovornik uvodoma v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa te kršitve v nadaljevanju zahteve ne obrazloži. Z navedbami, da bi po njegovem mnenju sodišče moralo opraviti ogled kraja dejanja, na podlagi česar bi se lahko prepričalo, da je imel obsojenec svoje vozilo ves čas v oblasti in da v situaciji, v kakršni se je tedaj znašel, enostavno ni mogel predvideti, da bo ob cesti, tako kot je bilo to v obravnavanem primeru, parkirano vozilo, izpodbija le, kot na to opozarja že vrhovni državi tožilec v odgovoru, ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena tega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.
Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju z izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a in 1. odstavka 95. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena tega zakona pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu.