Supreme Court dismisses appeal for legality protection regarding procedural right to appeal in criminal proceedings.

Zahteva obs. A.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. A.O. je dolžna plačati 100.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Za kršitev določb 368. člena ZKP bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenka napovedala pritožbo, pa bi jo kljub temu kot nedovoljeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je bila obs. A.O. in njeni hčerki B.O. zaradi kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, storjenega v sostorilstvu, izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila A.O.

določena kazen treh mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, B.O. pa, ob upoštevanju določenih kazni v prejšnjih pogojnih obsodbah, enotna kazen enega leta in dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo štirih let. Obs. A.O. je bila na podlagi 69. člena KZ odvzeta torbica in plačati je dolžna stroške kazenskega postopka, medtem ko je bila obs. B.O. oproščena plačila stroškov.

Zoper to sodbo je obs. A.O. pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri trdi, da ji je bila v nasprotju s 368. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odvzeta pravica do pritožbe.

Vložitev pritožbe je takoj po razglasitvi sodbe napovedala, vendar pa je v sodbi kljub temu napisano, da tega ni storila. Omenja tudi, da je bila obsojena na podlagi podtaknjenih dokazov, da je bila brez potrebe s policijo privedena na glavno obravnavo in da je vrednost ukradenih stvari zelo majhna.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bila obs. A.O. poučena, da mora v predpisanem roku napovedati pritožbo, če jo želi vložiti, vendar pa pritožbe ni napovedala in je tudi ni vložila. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da obs. A.O. ni želela besede po končanem dokaznem postopku na podlagi 346. člena ZKP. Po razglasitvi in ob kratki obrazložitvi sodbe je sodnik poučil tudi obsojenko, da mora pritožbo takoj ali najkasneje v roku 8 dni od razglasitve napovedati, če jo namerava vložiti, in da se šteje, da se je odpovedala pravici do pritožbe, če je ne bo napovedala. Tudi v neobrazloženem pisnem odpravku sodbe je pojasnjeno, da pritožba ni dovoljena, ker je ni napovedala in se zato šteje, da se je pravici do pritožbe odpovedala.

Trditev obs. A.O. v zahtevi, da je pritožbo pravočasno napovedala, je v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi, ki mu obsojenka ni ugovarjala, je pa tudi v nasprotju z navedbo izpodbijane sodbe, zoper katero obsojenka ni vložila pritožbe in to navedbo izpodbijala.

Zahteva ne pojasni, zakaj obsojenka ni vložila pritožbe. Zato je ta trditev zahteve povsem neprepričljiva in zanjo ne predlaga nobenega dokaza.

Sicer pa z njo ne uveljavlja kršitve določb 368. člena ZKP; za tako kršitev bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je obs. A.O. napovedala pritožbo, pa bi jo kljub temu kot nedovoljeno zavrglo. V tej zadevi pa je sodišče ugotovilo, da obsojenka pritožbe ni napovedala in zato zahteva kot zmotno izpodbija to ugotovitev sodišča. Zahteva torej ne le popolnoma neutemeljeno uveljavlja kršitev določb 368. člena ZKP, ampak v resnici izpodbija pravilnost ugotovitve sodbe, da obsojenka ni napovedala pritožbe, torej izpodbija dejansko okoliščino, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP mora obsojenka plačati povprečnino kot stroške postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Na podlagi 3. odstavka 92. člena ZKP je Vrhovno sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo razmeroma nezahtevno vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti in premoženjsko stanje obsojenke.