Supreme Court dismisses request for protection of legality regarding detention order due to factual error.

Zahteva zagovornice osumljenega P.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Iz razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom (2.

odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 29.10.2004 zoper osumljenega P.Z., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, odredil pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201.

člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 27.10.2004 od 7.10. ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornica je dne 9.11.2004 zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.11.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj "reviziji ugodi in izpodbijani sklep odpravi".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da glede na vsebino zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna, saj zatrjuje drugačno stališče, kot sta ga zavzela preiskovalni sodnik in senat sodišča glede dejanskega stanja v zvezi z utemeljenim sumom in pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je po njegovem mnenju tudi neutemeljena, ker sta oba organa ob pravilni ugotovitvi dejstev napravila pravilne zaključke z navedbo vseh odločilnih dejstev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP", vendar kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, na katere se sklicuje, ne obrazloži. V obrazložitvi zahteve navaja, da "nista izkazana"

obstoj utemeljenosti suma kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Glede utemeljenosti suma trdi, da z ničemer ni izkazano, da je osumljenec kupil mamilo in da ga je nameraval preprodajati ter da DNK preiskava tudi ni ugotovila sledov osumljenca. Ocena o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti pa naj bi po navedbah zagovornice temeljila zgolj na osumljenčevi predkaznovanosti. S tem v zvezi poudarja, da so od dejanja, storjenega v letu 2000, pretekla štiri leta, da osumljenec od takrat do 13.5.2004, ko naj bi izvršil obravnavano kaznivo dejanje, ni storil nobenega kaznivega dejanja in da do odreditve pripora - ves ta čas pa so policisti izvajali prikrite preiskovalne ukrepe - ni bil z nikomer v kontaktu zaradi prodaje mamila. Tudi ob hišni preiskavi pri osumljencu ni bilo najdeno nobeno mamilo. Navaja še, da je osumljenec sicer brezposeln, vendar je solastnik posestva, kar mu zagotavlja sredstva za preživljanje.

Iz takšne vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornica izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj se ne strinja s presojo okoliščin v pravnomočnem sklepu, ki so bile podlaga za ugotovitev utemeljenosti suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oziroma zakonskih pogojev za za odreditev pripora. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi konkretnih in specifičnih okoliščin utemeljeno sklepali na obstoj zakonskih pogojev za odreditev pripora, to je utemeljenost suma ter priporni razlog ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Ob upoštevanju načela sorazmernosti pa sta tudi presodili, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Svojo presojo o tem sta tudi ustrezno obrazložili, pri čemer je pritožbeni senat kot neutemeljene zavrnil enake (pritožbene) navedbe zagovornice, kot jih ponavlja v zahtevi.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).