Supreme Court dismisses request to offset detention time in separate criminal proceedings for multiple offenses.

Zahteva zagovornika obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 120.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

V primeru, ko je zoper obdolženca tekel kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj, pripor pa je bil odrejen le v zvezi z nekaterimi od njih, je navezna okoliščina za vštevanje pripora enoten kazenski postopek (2. odstavek 49. člena KZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče na Jesenicah je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenca za vštetje pripora, odrejenega v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani v kazen šest mesecev zapora, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je višje sodišče s sklepom z dne 26.11.2003 zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 6.1.2004 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da v izrečeno kazen šestih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča na Jesenicah všteje čas, prestan v priporu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Čas, prestan v priporu, zaradi enega kaznivega dejanja je namreč moč všteti v izrečeno ali določeno kazen za drugo kaznivo dejanje le tedaj, kadar je za obe kaznivi dejanji tekel enoten postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi meni, da je sodišče s tem, ko ni vštelo pripora od dne 12.4. do 12.9.2000 odrejenega v zadevi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in ki se je končala z oprostilno sodbo (pravnomočno dne 20.9.2000) v kazen, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 7.9.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.2.2002, kršilo kazenski zakon v škodo obsojenca. Smisel določbe 2. odstavka 49. člena KZ je namreč v tem, da se v primerih, ko je uveden kazenski postopek zoper istega obdolženca zaradi večjih kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, čas, prebit v priporu, všteva v izrečeno kazen tudi v primerih, ko za dejanja, za katera je bil spoznan za kriva, pripor ni bil odrejen. Ustavna določba, da ima tisti, kateremu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije in do povrnitve škode, je le sekundarnega pomena, kajti neutemeljeno odvzete prostosti ni mogoče nadomestiti v celoti s plačilom odškodnine, je pa to mogoče z vštetjem pripora v izrečeno kazen.

Temeljno določbo o vštevanju pripora predstavlja 1. odstavek 49.

člena KZ, ki govori o času, prestanem v priporu ter kakršnemkoli drugem odvzemu prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je predmet obravnavanja. Izjema pa je določena v 2. odstavku tega člena, ki govori o primeru, ko je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih. V tem primeru se čas, prestan v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen za kaznivo dejanje, za katero je obdolženec obsojen. Že iz vsebine te določbe je razvidno, da se nanaša na situacijo, ko je zoper obdolženca tekel enoten kazenski postopek zaradi večjih kaznivih dejanj, pripor pa je bil odrejen le v zvezi z nekaterimi od njih. Navezna okoliščina za vštevanje pripora je torej enoten kazenski postopek.

V konkretni kazenski zadevi ta pogoj (enoten kazenski postopek) ni bil izpolnjen, saj sta zoper obsojenca tekla ločeno dva kazenska postopka in sicer en pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, in drug pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah.

Ker torej v obravnavani kazenski zadevi niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih za vštevanje pripora predvideva 49. člen KZ, vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče s tem, ko predlogu obsojenca za vštetje pripora v izrečeno kazen ni ugodilo, ni kršilo zakona, kot to navaja zagovornik v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilih člena 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena, pri čemer je vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo poleg ostalih kriterijev, določenih v zakonu, premoženjske razmere obsojenca razvidne iz podatkov v spisu.