Appeal against conviction dismissed; defense request to review facts rejected under ZKP Art. 420(2).
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the defense's request for protection of legality regarding the conviction for insult and rejected the appeal against the theft charge. The defense argued that the lower courts violated principles of free evidence assessment and material truth by relying on an unreliable victim statement and ignoring contradictory documentary evidence. The court ruled that such arguments merely challenge the established facts, which cannot be contested via a request for protection of legality under Article 420(2) of the Criminal Procedure Act, leading to the dismissal of the request and an order for the defendant to pay procedural costs.
Legislator headnote
AI generatedZKP 420. člen 2. odstavek; ZKP 424. člen 1. odstavek; ZKP 425. člen; ZKP 92. člen 6. točka 2. odstavek; ZKP 95. člen; ZKP 98.a člen; ZKP 3. odstavek 92. člen: A request for protection of legality cannot be used to challenge the established facts of a case; it is limited to reviewing alleged violations of criminal or procedural law.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornika obd. S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obs. S.S. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.
[JEDRO]
Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanima sodbama je bila obs. S.S. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, obtožba zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ pa je bila zaradi umika zavrnjena.
Zagovornik je zoper obsodilni del sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodbi naj ne bi obrazložili, na podlagi katerih dokazov sta ugotovili kaznivo dejanje in krivdo obsojenca zanj, zlasti, ker naj bi bila izpovedba oškodovanke neverjetna in nejasna ter sama s seboj v nasprotju. Sodba sodišča druge stopnje naj ne bi odgovorila na pritožbene navedbe o teh napakah sodbe sodišča prve stopnje. Sodbi naj bi zato kršili načeli proste presoje dokazov in materialne resnice ter pravice po 22. členu Ustave do enakega varstva pravic.
Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje kršitev zakona, ampak le izpodbija ugotovitve dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.
Zahteva zagovornika obs. S.S. ni utemeljena.
Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preskus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more napadati ugotovljenega dejanskega stanja.
Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti utemeljuje zatrjevane kršitve načel o ugotavljanju resnice po 17. členu ZKP, proste presoje dokazov po 1. odstavku 18. člena istega zakona in o enakem varstvu pravic po 22. členu Ustave oziroma enakopravnosti strank po 16. členu ZKP z izpodbijanjem verodostojnosti oškodovanke in njene izpovedbe ter z domnevnim nasprotjem med ugotovitvami izpodbijanih sodb o odločilnih dejstvih in listinskimi dokazi. Enake trditve je vsebovala že pritožba zagovornika zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom obeh sodb o ugotovljenem dejanskem stanju in ponovljene trditve v zahtevi (s tem, da ni logično, da iz poškodb na vratu oškodovanke ni tekla kri, da je oškodovanka trdila, da je ovadbo podala dne 7.9.2002 (pravilno 1998) in se zglasila pri zdravniku istega dne, listinski dokazi pa naj bi kazali, da je ovadbo podala dne 11.9.2002 (pravilno 1998), k zdravniku pa šla dva tedna po dogodku, da je dogodek opazovalo vsaj deset oseb, pa ni nobene neposredne priče - očividca in nihče ni preprečil dejanja, nasprotujoče se trditve o vrednosti verižice), ne utemeljujejo kršitve kazenskega zakona, ki naj bi ga zahteva uveljavljala, ampak pomenijo zgolj izpodbijanje dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.
Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala zatrjevanih kršitev kazenskega ali procesnega zakona, dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati, je vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
Vrhovno sodišče je na podlagi 98.a člena, 6. točke 2. odstavka 92. člena in 95. člena ZKP odločilo, da mora obs. S.S. plačati 100.000,00 SIT povprečnine kot stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je po določbah teh členov obsojenec dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo vrsto in obseg v zahtevi zatrjevanih kršitev zakona in premoženjske razmere obsojenca (ima poklic, zaposlen v lastnem podjetju, prejema tudi pokojnino).