Supreme Court dismisses request for legality protection regarding a bail order due to lack of legal grounds.

Zahteva zagovornice osumljene N.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Presoja, ali je podana kršitev določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (obstoj okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost).

[OBRAZLOŽITEV]

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je zoper osumljeno N.F. s sklepom z dne 27.10.2004 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 25.10.2004 od 12.30 ure dalje, ko je bila osumljenki odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo osumljenkine zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je osumljenkina zagovornica zaradi kršitev iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenko odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Osumljenkina zagovornica v zahtevi ne izpodbija utemeljenega suma, da je osumljenka storila kazniva dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, pač pa zatrjuje, da ponovitvena nevarnosti in neogibnost odreditve pripora za varnost ljudi, kot pogoja za pripor pri osumljeni N.F. nista podana. Na ta način vložnica, ki uvodoma sicer navaja, da pravnomočni sklep izpodbija iz vseh razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, po vsebini uveljavlja le kršitev določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena KZ, ki da je vplivala na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa.

Z navedbami, da kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Krškem še ni pravnomočno končan, da osumljenka doslej še ni bila obsojena, da mora skrbeti za hčer in bolehnega izvenzakonskega partnerja V.S., da pripor slabo vpliva na osumljenkine družinske razmere, kar da kaže, da pri osumljenki ponovitvena nevarnost ni v zadostni meri izkazana, vložnica zavrača dokazno presojo, ki jo je v tem pogledu sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Enako velja za njene nadaljnje navedbe, da se osumljenka ukvarja z izdelovanjem nakita na domu, da ima sredstva za preživljanje in ji teh ni potrebno pridobivati z izvrševanjem kaznivih dejanj ter da zato realna nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, ni podana. S temi navedbami vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Okoliščine, da je bila osumljena N.F. s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 21.3.2003, ki ni pravnomočna, spoznana za krivo zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojena na eno leto zapora, sodišče pri odločanju o priporu ni ovrednotilo tako, kot da je bila osumljenka že obsojena za to kaznivo dejanje. Upoštevalo jo je zgolj kot okoliščino, pomembno pri presoji ponovitvene nevarnosti. Ocenilo je, da naj bi osumljenka kljub temu, da je bila obsojena pred sodiščem prve stopnje za navedeno kaznivo dejanje, storila še štiri istovrstna dejanja in se pri tem povezala s soosumljenci ter tako neupravičeno spravila v promet skoraj 120 gramov heroina. Sklepanju v izpodbijani pravnomočni odločbi, da naštete okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bo osumljenka ponovila istovrstno kaznivo dejanje, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje.

Vložnica v zahtevi poudarja, da odreditev pripora zoper osumljenko ni neogibno potrebna, da gre za grob poseg v osebnost osumljenke ter da je zato sodišče uporabilo nesorazmeren ukrep. Po 1. odstavku 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve obrazložiti tako, da jih je mogoče preizkusiti. Osumljenkina zagovornica pa je v zahtevi ostala na ravni golega zatrjevanja, ne da bi kakorkoli konkretizirala, zakaj okoliščine, ki jih je v pravnomočni odločbi ugotovilo sodišče, ne zadoščajo za sklep, da je odreditev pripora zoper osumljenko zaradi zagotovitve varnosti ljudi neogibno potrebna. Utemeljenosti zahteve v tem delu zato sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa vložnica na ta način na posplošen način po vsebini izpodbija dejansko stanje, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Ostalih kršitev zakona, ki jih navaja uvodoma, pa zahteva tudi ne obrazloži.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere ser sklicuje zagovornica osumljene N.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.