Supreme Court allows appeal against lower court's dismissal of prisoner's appeal due to procedural error in service of judgment.

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa Višjega sodišča v Celju z dne 26.5.2000 spremenita tako, da se razveljavita sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 14.3.2000 in z dne 30.3.2000 ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v postopek po napovedi pritožb obsojenih M.B. in B.S.

[JEDRO]

Določbe 2. odstavka 439. člena v času sojenja veljavnega ZKP (pred ZKP-E) si ni mogoče razlagati tako, da bi za obdolženca tudi v primeru, ko s sodbo ni seznanjen, nastopila domneva o odpovedi pravici do pritožbe, če v 8-dnevnem roku pritožbe ni napovedal.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 15.2.2003 obsojenega M.B. in obsojenega B.S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter obema izreklo pogojno obsodbo, s katero je vsakemu obsojencu določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

Sodišče je sodbo izreklo na naroku za glavno obravnavo, na katerem obsojenca nista bila navzoča, bila pa sta pravilno vabljena in v vabilu poučena, da se bo štelo, da sta se pritožbi odpovedala, če je ne bosta napovedala v roku osmih dni od razglasitve sodbe. Prepis sodbe brez obrazložitve in pravnega pouka je bil 3.3.2000 vročen obsojenemu M.B., dne 10.3.2000 pa obsojenemu B.S. Obsojeni M.B. je dne 10.3.2000 vložil zoper sodbo pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 14.3.2000 zavrglo kot nedovoljeno, ker naj bi se obsojenec pritožbi odpovedal. Zoper takšen sklep se je obsojeni M.B. dne 30.3.2000 pritožil, vendar je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 26.5.2000 pritožbo zavrnilo. Zagovornik obsojenega B.S. je dne 17.3.2000 zaprosil sodišče za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati pa je napovedal tudi pritožbo zoper sodbo. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.3.2000 prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik se je zoper takšen sklep pritožil, vendar je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 26.5.2000 pritožbo zavrnilo.

Zagovornik obsojenega B.S. je dne 15.5.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 15.2.2003, dne 23.5.2000 pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi obsojeni M.B. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 11.12.2002 obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeni. Vrhovno sodišče je zavrženje obeh zahtev obrazložilo s tem, da v času, ko sta bili zahtevi vloženi, izpodbijani sodbi še nista bili pravnomočni.

Vrhovna državna tožilka je z zahtevo z dne 19.1.2004 izpodbijala oba uvodoma navedena sklepa Višjega sodišča v Celju in oba sklepa Okrajnega sodišča v Celju. V zahtevi je uveljavila, da je sodišče napačno štelo, da se je obsojeni M.B. odpovedal pravici do pritožbe, ker se takšni pravici ne more odpovedati ter je z ustrezno razlago zakona mogoče priti do takšnega sklepa. Po mnenju vrhovne državne tožilke je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo vlogo obsojenega B.S. za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bila hkrati tudi napoved pritožbe. Predlagala je, da se sklepa sodišča druge stopnje spremenita tako, da se prvostopenjska sklepa razveljavita in da se šteje pri obeh obsojencih pravočasna napoved pritožbe zoper sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 11.12.2002, opr. št. I Ips247/2000, s katerima je zahtevi obsojenega M.B. in zagovornika obsojenega B.S. zavrglo kot nedovoljeni zaradi preuranjenih zahtev, posebej poudarilo pravico obeh obsojencev do pritožbe, ki jima je bila zagotovljena že po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Določbe 2. odstavka 439. člena tedaj veljavnega ZKP si namreč ni mogoče razlagati tako, da bi obdolžencu tudi v primeru, ko s sodbo ni seznanjen, nastopila domneva o odpovedi pravici do pritožbe, če v 8-dnevnem roku pritožbe ni napovedal. Tako je vlogo obsojenega M.B., naslovljeno kot "pritožba zoper sodbo" z dne 10.3.2000 potrebno šteti za pravočasno napoved pritožbe. Prav tako je pravočasna tudi napoved pritožbe, ki jo je dne 17.3.2003 podal obsojeni B.S. Tako je sodišče prve stopnje z izrekom sodbe z dne 15.2.2003 ravnalo nepravilno, ko obsojencema ni poslalo izrek sodbe s poukom iz 1. odstavka 362. člena ZKP, s tem pa je kršilo določbo 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti utemeljena, glede na naravo kršitve pa je odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Upoštevalo je predlog vrhovne državne tožilke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se ravnanje obeh obsojencev šteje kot napoved pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje bo zato moralo izdelati sodbo z obrazložitvijo ter jo vročiti strankam, ki jim bo s tem dana možnost, da zoper sodbo vložijo pritožbo.