Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to lack of specific procedural violation claims.

Zahteva zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

Ker obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi le, da je pripor trajal nenormalno dolgo, ne pojasni pa, v čem naj bi bila kršitev postopka, te ni mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Obsojeni M.R. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1.

odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper obsojenca je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju z dne 4.1.2004 odrejen pripor iz razloga po 2. točki 1.

odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po izrečeni prvostopenjski sodbi je Okrajno sodišče v Kranju s sklepom z dne 13.2.2004 zoper obsojenca pripor podaljšalo iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik je dne 24.6.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 420. do 428. členu ZKP, ker so bile "obdolžencu kršene človečanske pravice". V zahtevi je uveljavil, da je bil obsojenec šest ur pridržan v K. ter mu ni bila omogočena pravica do posveta z zagovornikom. Poleg tega mu ni bil omogočen alkotest. Policisti so po trditvi zagovornika nagovarjali priče k temu, kako naj pričajo. Poleg tega je pripor trajal nenormalno dolgo.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je z dopisoma z dne 25.8.2004 predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in sicer tako glede sklepa o priporu kot tudi uvodoma navedenih pravnomočnih sodb, ki jih je obsojenčev zagovornik smiselno izpodbijal.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče ugotoviti, da obsojenčev zagovornik izpodbija sklep o odreditvi pripora in zadnji sklep o podaljšanju pripora, kot tudi pravnomočni sodbi. Obsojenec je bil že ob pridržanju na Policijski upravi K. dne 2.1.2004 poučen o pravicah, ki jih ima po 4. členu ZKP, vendar ni zahteval odvetnika (list. št. 37 kazenskega spisa). Že pri prvemu zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 4.1.2004 je bil obsojencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti (list. št. 56 kazenskega spisa). Ni jasno, katera kršitev naj bi bila podana v kazenskem postopku, če pri obdolžencu ni bil uporabljen alkotest. Iz kazenskega spisa tudi ni razvidno, da bi policisti nagovarjali priče k določenem pričanju.

Izpodbijanje odločb o odreditvi pripora in podaljšanju pripora je potrebno šteti kot izpodbijanje sodnega postopka, ki je tekel pred pravnomočnima sodbama, vendar v zahtevi ni navedenih nobenih kršitev glede teh odločb. Obsojenčev zagovornik le trdi, da je pripor trajal nenormalno dolgo, ne pojasni pa, v čem naj bi bila kršitev postopka.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.