Supreme Court dismisses request for protection of legality due to lack of essential procedural violation. Defendant ordered to pay court costs.

Zahteva zagovornika obs. G.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Razlogi sodbe so popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju takrat, kadar vsebujejo nelogična sklepanja in če niso medsebojno povezani ali niso v zvezi z izrekom sodbe ali z izvedenimi dokazi. Nejasnosti in nasprotja se morajo nanašati na odločilna dejstva, to je na dejstva, ki zadevajo predmet obtožbe in na odločitve, ki jih je sprejelo sodišče v zvezi z obtožbo in jih mora obrazložiti (7. do 10. odstavek 364. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29.11.2002 obs. G.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po 1.

odstavku 180. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, v skladu z določbo 1. odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.4.2004 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na osnovi določil 426. člena ZKP izda sodbo, s katero v celoti razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo odločitev oziroma sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve opis kaznivega dejanja nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih so popolnoma nejasni in v precejšni meri s seboj v nasprotju. Okoliščina, da je oškodovanka obsojenca ugriznila v ramo, je v nasprotju z rezultatom zdravniškega pregleda. Glede načina spolne združitve sodišče prihaja v protislovje, ko sledi opisu tožilstva, v obrazložitvi pa navede, da spolni akt, kot ga je opisala oškodovanka, ni mogoč. Zaključek, da sila, ki jo je uporabil obsojenec, ni bila izrazita, je v popolnem nasprotju z zaključkom sodišča o načrtovanju obravnavanega kaznivega dejanja.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, če so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšni meri s seboj v nasprotju.

Izrek sodbe je bistvena sestavina sodne odločitve. Izrek pisno izdelane sodbe mora zaradi tega biti skladen z njeno obrazložitvijo. Obrazložitev sodbe v bistvu pomeni utemeljevanje izreka, ki vsebuje opis kaznivega dejanja, v katerem so navedena konkretna dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Zato se skladnost razlogov sodbe z njenim izrekom presoja s primerjavo med navedbami v opisu kaznivega dejanja in navedbami ter zaključki v obrazložitvi. Razlogi sodbe so popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju takrat, kadar vsebujejo nelogična sklepanja in če niso medsebojno povezani ali niso v zvezi z izrekom sodbe ali z izvedenimi dokazi. Nejasnosti in nasprotja se morajo nanašati na odločilna dejstva, to je na dejstva, ki zadevajo predmet obtožbe in na odločitve, ki jih je sprejelo sodišče v zvezi z obtožbo in jih mora obrazložiti (7. do 10. odstavek 364. člena ZKP).

V opisu dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je oškodovankin odpor med ostalim opredeljen tudi z navedbo, da je obsojenca ugriznila v ramo ter s pestjo udarila v trebuh. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje povzelo oškodovankino izpovedbo tudi glede navedenih okoliščin (4. stran, 2. odstavek prvostopne sodbe). V nadaljevanju obrazložitve je njeno izpovedbo ocenilo kot verodostojno. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, torej sledi, da je dejanske zaključke, povezane z oblikami nudenja odpora, sodišče oprlo predvsem na oškodovankino izpovedbo in da ni sledilo obsojenčevemu zagovoru. Prav tako je sodišče druge stopnje presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala prvostopenjsko oceno oškodovankine izpovedbe glede okoliščin, da je obsojenca ugriznila v ramo in s pestjo udarila v trebuh ter ob tem upoštevalo trditev, povezano z odsotnostjo poškodb pri obsojencu. V takem položaju ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Trditev zahteve v zvezi z navedenim ravnanjem oškodovanke je zato mogoče razlagati le kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (7. stran, 2. odstavek) navedlo, da dejstvo, da oškodovanka pri posilstvu ni bila vidno poškodovana, kakor tudi navedbe, da v položaju, ki ga je opisala, spolni akt ni mogoč, ne da bi pri tem prišlo do poškodovanja ali raztrganja njenih oblačil, ne izključuje uporabo sile. Takšni razlogi niso v popolnem nasprotju z navedbami v izreku pravnomočne sodbe, kot trdi vložnik zahteve. Sodišče namreč ne ugotavlja, da spolni akt zaradi navedenih okoliščin ni bil mogoč, temveč zaključuje, da sklicevanje (očitno obrambe) na to dejstvo ne nasprotuje zaključku, da je obsojenec z nesorazmerno večjo telesno močjo strl oškodovankin odpor. Kot sledi iz nadaljnje obrazložitve (1. odstavek na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje), sodišče zaključuje, da je prišlo do spolnega akta na način, ki ga je opisala oškodovanka in ki je skladen z opisom v izreku pravnomočne sodbe.

Obrazložitev prvostopne sodbe, ki vsebuje zaključek, da sila, ki jo je obsojenec uporabil zoper oškodovanko, ni bila izrazita, da bi pustila kakšne vidne posledice na njej, pač pa le tolikšna, kolikor je bilo nujno, da je premagal in strl njen odpor, ni v nasprotju z navedbo, s katero je ob ostalih razlogih utemeljilo obsojenčevo naklepno ravnanje in sicer, da je dejanje tudi načrtoval. Predhodno ravnanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče, ne izključuje njegovega kasnejšega nasilnega dejanja. Odločilno dejstvo, da je obsojenec z uporabo sile prisilil oškodovanko k spolnemu občevanju, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tudi ustrezno presodilo. Prav tako se je opredelilo do intenzitete uporabljene sile ter do okoliščine, povezane z resnostjo oškodovankinega odpora. Razlogi, ki jih vsebuje pravnomočna sodba, niso v precejšni meri s seboj v nasprotju in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. G.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa.