Appeal court dismisses legality protection requests, ruling sentencing appropriateness cannot be reviewed in this procedure.

Zahtevi zagovornika obsojene B.G. in zagovornice obsojene A.N. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojena B.G. in obsojena A.N. sta dolžni plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsaka povprečnino v znesku 100.000 SIT.

[JEDRO]

V postopku za varstvo zakonitosti ni možno ocenjevati primernosti izrečene kazni, temveč le vprašanje, ali je bila kazen izrečena zakonito. Tudi nova olajševalna okoliščina, rojstvo otroka po pravnomočnosti sodbe, se lahko uveljavi le z drugim izrednim pravnim sredstvom in ne z zahtevo za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sta bili obsojena B.G. in obsojena A.N. spoznani za krivi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311.

člena KZ. Obsojeni B.G. je bila izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, obsojeni A.N. pa eno leto zapora. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojene B.G. in njenega zagovornika, delno pa je ugodilo pritožbi obsojene A.N. in njene zagovornice ter ji z uporabo omilitvenih določil 2. točke 42. člena KZ in 2. točke 43. člena KZ izreklo kazen šest mesecev zapora.

Zagovornik obsojene B.G. je dne 17.5.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlog za odlog izvršitve zaporne kazni. Predlagal je, da se spremeni pravnomočna odločba o kazenskih sankcijah in izreče obsojenki pogojno obsodbo, podrejeno pa razveljavi izpodbijani odločbi glede kazenske sankcije in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kot razlog za vložitev zahteve je uveljavil kršitev določila 1. in 2. odstavka 41. člena KZ. Sodišči prve in druge stopnje naj bi obsojenkino priznanje sicer upoštevalo, vendar je dejansko vprašljivo, ali je ta olajševalna okoliščina bila zgolj le omenjena, ne pa upoštevana. Zagovornik je menil, da je obsojenki kršena tudi ustavna pravica, da so pred zakonom vsi enaki (14. člen Ustave RS), pri čemer je primerjal izrečeno kazen obsojeni P.F. Poleg tega po mnenju zagovornika sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, da je obsojenka bila v strahu zase in za svoje otroke. Poleg tega se je že v pritožbenem postopku pojavila še ena pomembna okoliščina, to je obsojenkina redna zaposlitev.

Dne 29.5.2002 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila tudi zagovornica obsojene A.N. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi, podrejeno pa spremeni pravnomočno odločitev o kazenski sankciji. V zahtevi je uveljavila kršitev kazenskega zakona, ker da niso podani zakoniti znaki kaznivega dejanja po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ. Pri obsojenki naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, uporabljen pa je bil zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Po mnenju zagovornice temelji obsodba A.N. na domnevni krivdi. Po mnenju zagovornice prepisi z magnetofonskega traku niso bili opravljeni na zakonit način. Sodišče prve in druge stopnje po mnenju zagovornice pri odmeri kazni nista upoštevali določila 2. odstavka 41. člena KZ. V času pritožbene seje je obsojenka ravno pričakovala otroka, v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti pa je že rodila dečka.

Nesorazmernost izrečene kazni obsojeni A.N. se kaže tudi v primerjavi s kaznijo, ki jo je sodišče določilo obsojeni P.F.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru z dne 19.10.2004 menil, da sta obe zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ker zatrjevane kršitve niso podane.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Sodišče je obsojeni B.G. izreklo kazen, ki je predpisana v 3.

odstavku 311. člena KZ. Izrečena kazen je torej zakonita in sodišče s takšno izrečeno kaznijo ni kršilo niti določb Kazenskega zakonika niti določb Ustave Republike Slovenije. Kazen se storilcu kaznivega dejanja izreče individualno glede na ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. Tudi za izrek pogojne obsodbe morajo biti izpolnjeni v Kazenskem zakoniku predvideni pogoji. V postopku za varstvo zakonitosti ni možno ocenjevati primernosti izrečene kazni, temveč le vprašanje, ali je bila kazen izrečena zakonito. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene B.G. kot neutemeljeno zavrnilo. Iz tega razloga tudi ni prišla v poštev odložitev izvršitve izrečene kazni.

Zagovornica obsojene A.N. ne pojasnjuje, zakaj naj bi bil kršen kazenski zakon, v zahtevi pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi kazala, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica v zahtevi ni pojasnila, zakaj naj bi bil prepis z magnetofonskega traku nezakonit. V drugem delu zahteve obsojenkina zagovornica izpodbija izrečeno kazensko sankcijo. Tudi v zvezi s to zahtevo je potrebno poudariti, da je bila obsojenki izrečena kazen v okviru predpisane kazni z uporabo omilitvenih določil. Kazen je bila torej izrečena zakonito, v postopku za varstvo zakonitosti pa ni možno ocenjevati primernosti izrečene kazni. Tudi nova olajševalna okoliščina, rojstvo otroka po pravnomočnosti sodbe, ni tista okoliščina, ki bi se lahko uveljavila v zahtevi za varstvo zakonitosti. Uveljavi se lahko le z drugim izrednim pravnim sredstvom. Tako se tudi pri zahtevi zagovornice obsojene A.N. pokaže, da jo je potrebno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških za obe obsojenki, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer jima je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.