Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to insufficient evidence and improper use of the remedy.

Zahteva zagovornika obsojenega I.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni I.Z. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

[JEDRO]

Ker je sodišče spoznalo, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno, je ravnalo v skladu z določbo 2. odstavka 343. člena ZKP, ko je predlog za zaslišanje priče zavrnilo kot nepotreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Obsojeni I.Z. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici spoznan za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen pet mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 1.4.2003 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena in po 2. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik meni, da bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče K.P. za razjasnitev, kdo je predložil ponaredek potrdila o preizkusu varilca P.-ja podjetja LPP. Zagovornik namreč meni, da je to ostalo nedokazano. Po mnenju izvedenca je podan močan dvom v ugotovitev oziroma trditev sodišča, da je prav obsojenec bil tisti, ki bi naj predložil ponaredek potrdila. Po mnenju zagovornika so tako podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, zato je predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 17.6.2003 podal mnenje, da je sodišče imelo pravico zavrniti dokazni predlog, zato kršitev, ki jo uveljavlja obsojenčev zagovornik, ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 14.5.2001 pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici je sodnica posameznica izdala sklep, da se dokazni predlog obrambe, zaslišanje priče K.P., kot nepotreben zavrne. Tudi Višje sodišče v Mariboru je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ni bilo prav nobene potrebe, da bi se dokazni postopek dopolnil z zaslišanjem priče S.Z., kot je to v pritožbi predlagal obsojenčev zagovornik. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je postopek na glavni obravnavi potekal v skladu z določbami ZKP, saj je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 343. člena ZKP predlog za zaslišanje priče K.P. zavrnilo kot nepotreben, ker je spoznalo, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno.

Zahteva obsojenčevega zagovornika pa je sicer usmerjena v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, saj trdi, da je kaznivo dejanje nedokazano, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav to pa je storil obsojenčev zagovornik.

V zahtevi za varstvo zakonitosti so bile torej uveljavljene kršitve določb ZKP in kazenskega zakona, ki niso bile podane, uveljavljen pa je bil tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Vrhovno sodišče je zato zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 425. člena ZKP.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.