Supreme Court dismisses request for legal protection against detention order based on disputed facts.

Zahteva obdolženega V.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Navedbe, da je obdolženčevo dekle oziroma zunajzakonska partnerica vzela v najem stanovanje, da je stalno zaposlena, da mu pomagajo starši ter da od leta 1999 ni storil kaznivega dejanja, ne pomenijo uveljavljanje kršitev zakona, temveč le nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča v izpodbijanih sklepih. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je obdolženemu V.T. potem, ko je okrožna državna tožilka iz Kranja zoper njega vložila obtožnico zaradi treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena tega zakona. Višje sodišče je s sklepom z dne 5.5.2004 pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženec dne 17.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga odpravo pripora oziroma vsaj nadomestitev tega ukrepa z milejšim, to je s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Iz vsebine obdolženčeve vloge je namreč razvidno, da v celoti izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sklepih o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. Taka zahteva pa po vsebini ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe, da je obdolženčevo dekle oziroma zunajzakonska partnerica vzela v najem stanovanje, da je stalno zaposlena, da mu pomagajo starši ter da od leta 1999 ni storil kaznivega dejanja, ne pomenijo uveljavljanje kršitev zakona, temveč le nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča v izpodbijanih sklepih. Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti možno vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona oziroma zaradi kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 420. člena ZKP) in ker zahteve za varstvo zakonitosti, kot je to izrecno določeno v 2. odstavku istega člena, ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovno sodišče teh njegovih navedb ni presojalo. Kolikor pa obdolženec v zahtevi meni, da višje sodišče pri svoji odločitvi protispisno navaja, češ da ni izkazano, da naj bi ga preživljalo dekle in družina ter da ni navedel naslova, kjer bi se izvajal hišni pripor, pa je potrebno pojasniti, da je višje sodišče v razlogih na strani 2 jasno navedlo, da tudi če bi ga preživljali dekle in družina, mu ta sredstva očitno niso zadoščala za zadovoljevanje njegovih potreb. Prav tako pa je sodišču podatek, da je njegovo dekle najelo stanovanje na naslovu A. 33, L., ves čas poznan, vendar je ta okoliščina nepomembna, saj je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nedvoumno ugotovilo, da je pripor edini ukrep, primeren za odvrnitev ponovitvene nevarnosti na strani obdolženca, oziroma se sodišče glede na naveden zaključek v presojo, kje naj bi se izvajal ukrep hišnega pripora, niti ni bilo dolžno spuščati.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.