Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to lack of contradiction on decisive facts.

Zahteva zagovornika obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Da bi šlo za kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, se mora protispisnost nanašati na odločilna dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Mariboru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega R.B. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ.

Izreklo mu je denarno kazen, in sicer 150 dnevnih zneskov, to je 262.500 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev. Višje sodišče je s sodbo z dne 19.2.2003 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil dne 31.3.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo v celoti razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. V obeh sodbah namreč ni nasprotja glede odločilnih dejstev, kot to zatrjuje zagovornik v zahtevi, iz preostalih navedb pa izhaja, da uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa ni mogoče uveljaviti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da so prvo in drugostopenjsko sodišče ter izvedenec prometne stroke zaključili, da je oškodovanec obležal tik ob obsojenčevemu vozilu, čeprav je kot priča zaslišani N.L. trdil drugače. Navedeno pa po mnenju zagovornika kaže tudi, da je oškodovanec vozil z večjo hitrostjo, kot zatrjujeta obe sodišči in izvedenec, pri čemer slednji po mnenju zagovornika tudi naj ne bi upošteval prave razdalje od "stop" znaka do mesta trčenja, ker ta ni bila izmerjena. Po nezgodi je bila namreč nameščena nova signalizacija in stop znak je bil prestavljen.

Te navedbe zagovornika ne pomenijo uveljavljanje kršitve določb ZKP oziroma nasprotja v razlogih glede odločilnih dejstev, temveč le nestrinjanje vložnika zahteve z dokazno oceno sodišč. Razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, kjer navaja, da sodišče ugotavlja, da naj bi po izpovedbi priče N.L. obsojenec ustavil trikrat, čeprav to ni res, saj je imenovana priča rekla, da se je obsojenec ustavil dvakrat. Tudi če bi bile te trditve zagovornika resnične (čeprav niso, saj je priča L. povedal, da je videl, da je kombi pri znaku stop ustavil, potem 4 ali 5 m nadaljeval z vožnjo ter se znova ustavil, isto pa je naredil še enkrat), to ne bi pomenilo kršitve določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, saj se mora protispisnost, da gre za kršitev iz te določbe, nanašati na odločilna dejstva, kar pa trditev priče o tem, kolikokrat se je obsojenec ustavil z avtomobilom, preden je zapeljal v križišče, prav gotovo ni, še posebej, ker sodišče izpovedbi priče ni verjelo. Pri odločitvi o tem, ali je obsojenec svoje vozilo ustavil pred znakom "ustavi", je namreč sledilo mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, takšno svojo odločitev pa je tudi obširno obrazložilo (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje ter 1. odstavek na strani 3 sodbe pritožbenega sodišča), nenazadnje kot ugotavljata sodišči pa je izpovedba priče L. ovržena tudi že s samim zagovorom obsojenca.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, ki jo uveljavlja vložnik v zahtevi, zaradi česar je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a ter 1. odstavkom 95.

člena ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP). Obsojenec je zaposlen, poleg tega je lastnik osebnega avtomobila in hiše.