Supreme Court dismisses appeal for legality protection regarding revocation of probation due to prior crime.

Zahteva zagovornika obsojenega L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

[JEDRO]

Ker je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, preden mu je bila pravnomočno izrečena preklicana pogojna obsodba, je sodišče za njen preklic imelo pravni temelj v 53. členu KZ (preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja).

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obsojeni L.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Izrečena (pravilno: določena) mu je bila kazen pet mesecev zapora, preklicana mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 28.10.1997, pravnomočno dne 24.11.1997, izrečena pogojna obsodba ter nato ob upoštevanju določene kazni pet mesecev zapora in določene kazni enega leta in enega meseca zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 14.8.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki (zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in 2. točki (zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazni, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP), meni, da zagovornikova zahteva ni utemeljena. Četudi je sodba, s katero je bila izrečena preklicana pogojna obsodba, postala pravnomočna 24.11.1997 in je obsojenec predmetno kaznivo dejanje storil 30.8.1997, v izpodbijani sodbi zapisana trditev, da je obsojenec kaznivo dejanje storil med preizkusno dobo, ni protispisna in sodišče ni zagrešilo očitane kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po tožilčevem mnenju je imelo sodišče za takšno trditev osnovo v podatkih kazenske evidence, kjer je zapisano, da je bila obsojencu dne 26.3.1996 s sodbo Okrajnega sodišča v Celju izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena enotna kazen enajst mesecev zapora in preizkusna doba petih let. Po njegovem mnenju sodišče tudi ni zagrešilo očitane kršitve kazenskega zakona, saj je imelo za preklic pogojne obsodbe zakonito osnovo v določbi 53. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje preklic pogojne obsodbe, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 28.10.1997, utemeljilo s tem, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe. To pa ne drži.

Preizkusna doba iz preklicane pogojne obsodbe je začela teči s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena, to je 24.11.1997, obravnavano kaznivo dejanje pa je bilo storjeno 30.8.1997, torej slabe tri mesece pred začetkom teka te preizkusne dobe. Ker obravnavano dejanje ni bilo storjeno v času preizkusne dobe, iz tega razloga preklic te pogojne obsodbe ni bil mogoč in posledično tudi ne izrek enotne kazni. Šlo je torej za nezakonit preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja (52. člen KZ), zato je bila z odločbo o enotni kazni v izpodbijani pravnomočni sodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP). Ob razlagi, da je bila ta pogojna obsodba preklicana zaradi prej storjenega kaznivega dejanja (53. člen KZ), pa je po mnenju zagovornika, izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi razlogi (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), saj po določilu 4. odstavka 364. člena v zvezi s 359. členom ZKP v izrek sodbe spada tudi izrek o kazni oziroma kazenski sankciji.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je obsojenec dne 30.8.1997 storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Iz spisovnega gradiva in obrazložitve prvostopne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo izpisek iz kazenske evidence za obsojenca ter kazenska spisa Okrajnega sodišča v Celju, iz katerih izhaja, da je bilo obsojencu izrečenih več pogojnih obsodb. Zadnja pogojna obsodba je bila obsojencu izrečena dne 28.10.1997 s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, pravnomočno dne 24.11.1997, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitev dokazovanja po 2. in 1.

odstavku 290. člena KZ RS. Za to kaznivo dejanje in kazniva dejanja poškodovanje tuje stvari po 1. odstavku 224. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ RS), lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 54. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije in lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ RS iz pogojne obsodbe, izrečene dne 26.3.1996 s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, pravnomočne dne 31.5.1996, je bila obsojencu v okviru te pogojne obsodbe določena enotna kazen eno leto in en mesec zapora in preizkusna doba petih let. Ta pogojna obsodba je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo preklicana.

Zagovornik nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje s preklicem te pogojne obsodbe kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP). Kazenski zakon (372. člen ZKP) je prekršen, če je odločitev, ki je vsebovana v izreku sodbe, nezakonita, ker nima pravne podlage v kazenskem zakonu. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje v zakonskem roku (1. odstavek 55. člena KZ) to pogojno obsodbo zakonito preklicalo, saj je imelo pravni temelj v 53. členu KZ (preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje namreč storil, preden mu je bila pravnomočno izrečena preklicana pogojna obsodba. Kolikor bi se ob izrekanju preklicane pogojne obsodbe za to kaznivo dejanje vedelo, pa obsojencu ta pogojna obsodba sploh ne bi bila izrečena, saj ob obsojenčevi predkaznovanosti dejstvo, da je bil obsojenec ponovno spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ, ne bi dovoljevalo pozitivne prognoze, da je od obsojenca mogoče pričakovati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP), če iz obrazložitve sodbe ne izhajajo v izreku sodbe navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja ter od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Pri uveljavljanju te kršitve pa zagovornik ne konkretizira, med katerimi dejanskimi okoliščinami v izreku in obrazložitvi sodbe ni skladnosti, ampak zgolj trdi, da je ob interpretaciji, da je bila obsojencu pogojna obsodba preklicana zaradi prej storjenega kaznivega dejanja (53. člen KZ), izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, saj v izrek sodbe spada tudi izrek o kazni oziroma kazenski sankciji. Uveljavljane kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi (1.

odstavek 424. člena ZKP).

V zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov (povprečnine), nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).