Supreme Court dismisses request for protection of legality due to expiration of two-year statutory deadline.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of the Republic of Slovenia rejected the defense's request for protection of legality filed in 2002 against a final criminal judgment. Although the defense argued that the Constitutional Court had urged the legislature to extend the two-year deadline under Article 559 of the Criminal Procedure Act, the legislature had not acted. The court held that the statutory time limit had expired without extension, thereby extinguishing the right to file such a request. Consequently, the request was inadmissible because the legal basis for filing it had lapsed. The court ruled that judges must apply the law as written, and since the deadline passed, the extraordinary remedy was no longer available.
Legislator headnote
AI generatedArticle 559 of the Criminal Procedure Act; The right to file a request for protection of legality expires upon the passage of the statutory time limit unless extended by the legislature, and judges are bound to apply this expiration even if the Constitutional Court has called for legislative action.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornice obsojene I.R. za varstvo zakonitosti se zavrže.
[JEDRO]
Upravičencem je s potekom roka, določenega v 559. členu ZKP, ki doslej kljub pozivu ustavnega sodišča ni bil podaljšan, prenehala pravica do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila obsojena I.R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po 3.
točki 3. člena ZKLD in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo deset mesecev. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je obsojenkino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo.
Zagovornica je dne 16.1.2002 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka in predlagala, da vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)
izpodbijano sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in podala mnenje, da je zahteva delno utemeljena. Strinja se z zagovornico, ko zatrjuje, da v izreku sodbe opisano dejanje nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja in da je zaradi tega podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD stori oseba, ki z namenom, opisanim v 2. členu ZKLD, stori katero od izvršitvenih oblik dejanja, opisanega v 3. točki tega člena. V izreku sodbe namen iz 2. člena, ki sicer ščiti ureditev v času storitve še neobstoječe FLRJ, ni opisan in tako manjka eden od znakov kaznivega dejanja.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.
Zagovornica navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga na podlagi obsojenkine pravice do rehabilitacije po določbah 30. člena Ustave RS in 13. člena ZKP ter po določbi 559. člena ZKP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-247/96 z dne 8.10.1998, ki je zakonodajalca pozvalo, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša, do takrat pa bo ustavnost te določbe presojalo v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve zaradi preteka roka iz 559. člena ZKP zavržene.
Po določbi 559. člena ZKP smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona, ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP, zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.
Dveletni zakonski rok za izpodbijanje pravnomočnih kazenskih sodb je iztekel 31.12.1996. Zakonodajalec kljub pozivu ustavnega sodišča doslej tega roka ni podaljšal.
Sodišče je pri opravljanju sodniške funkcije vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato bi sodišče ravnalo v nasprotju z zakonom (559. člen ZKP), če bi zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo 10.1.2002 obravnavalo kot pravočasno oziroma dovoljeno, saj je stranki s potekom omenjenega zakonskega roka, ki doslej ni bil podaljšan, prenehala pravica do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.
Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 559. členom ZKP zavrglo.