Supreme Court dismisses appeal against conviction where secret police witness was not declassified due to official secrecy duty.

Zahteva obsojenega T.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni T.K. se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Če minister za notranje zadeve tajnega policijskega sodelavca ne odveže dolžnosti varovanja uradne tajnosti, ga sodišče glede na določbo 1. točke 235. člena ZKP ne sme zaslišati kot pričo.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 16.03.2000 so bili obsojeni T.K., J.P. in B.K. spoznani za krive kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196.

člena KZ, J.P. pa še za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odstavku 310. člena KZ. Obsojenemu T.K. je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.01.2001 pritožbo zagovornice obsojenega T.K. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni T.K. je dne 25.07.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja, da je bil kršen kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (372. člen v zvezi s 155. členom Zakona o kazenskem postopku - ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, točka 8, ker se sodbi opirata na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (poseg v osebnostne pravice, dostojanstvo in zasebnost z izvajanimi posebnimi policijskimi ukrepi) in na dokaze, na katere se po določbi 155. člena ZKP sodba ne more opirati ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Uveljavlja tudi 11. točko 371. člena ZKP, ker v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti v zvezi z upravičenostjo oziroma zakonitostjo uporabe posebnih policijskih ukrepov in načinom izvajanja ter izzivanjem kriminalne dejavnosti, kršitve določb kazenskega postopka in sicer nepravilne uporabe 155. člena ZKP, kršitve pravic obrambe v zvezi s pravnimi jamstvi v postopku in pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodnih odločb.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo menila, da navedene kršitve kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku niso podane, zato je menila, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi uveljavljane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, obsojeni T.K. sicer ne obrazloži, iz vsebine zahteve pa izhaja obsojenčevo stališče, da je bila kriminalna dejavnost izzvana s strani tajnega policijskega delavca, posebni policijski ukrepi pri odkrivanju pa so bili neupravičeni. Obsojenec je že v teku kazenskega postopka uveljavljal, da sam ni bil vpleten v kriminalno dejavnost, pač pa naj bi to izzvali policijski organi, vendar pa je takšen zagovor tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje zavrnilo in ugotovilo drugačno dejansko stanje. V zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsojenec pa v tem delu zahteve to uveljavlja.

Kršitev določb kazenskega postopka vidi obsojenec v uporabi posebnih policijskih ukrepov. V obeh pravnomočnih sodbah je bilo natančno ocenjeno, da so bili ti ukrepi odobreni v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o policiji. Le obsojenčevo stališče predstavlja trditev, da so bili ti ukrepi neupravičeni, da so predolgo trajali in da je bilo ukrepanje policije nesorazmerno. Sodišče se je na te zakonite posebne policijske ukrepe oprlo, saj niso predstavljali nedovoljenega dokaza. To velja tudi za uporabo ukrepa navideznega odkupa, ki je bil zakonito izveden.

V postopku niso bile kršene pravice obrambe, ki naj bi vplivale na zakonitost sodnih odločb. Sodišče ni zaslišalo tajnega policijskega sodelavca M., ker ga minister za notranje zadeve ni odvezal dolžnosti varovanja uradne tajnosti, zato po določbi 1. točke 235. člena ZKP kot priča ni mogel biti zaslišan. Takšna odločitev sodišča je bila torej zakonita. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje L.U. kot nepotrebno, saj ob ostalih dokazih njegovo pričanje ne bi bistveno vplivalo na razjasnitev dejanskega stanja. Tudi s takšno odločitvijo sodišče ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, obsojenec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne pojasnjuje, kaj naj bi priča L.U. izpovedal ter bi ta izpovedba vplivala na zakonitost obeh pravnomočnih odločb.

Sodišče prve in druge stopnje imata tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ponavljanje obsojenčevega zagovora in pritožbenih razlogov zoper prvostopno sodbo pa predstavlja zgolj uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti, kot je bilo že omenjeno, ni možno upoštevati. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.