Supreme Court dismisses request for legal protection as applicant never became an accused person.

Zahteva M.D. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zoper sklep o odvzemu stvari, ki ga na podlagi 2. v zvezi s 1. odstavkom 498. člena ZKP sprejme okrožni državni tožilec po zavrženju ovadbe zoper osumljenca, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Ker je okrožni državni tožilec zoper osumljenca zavrgel kazensko ovadbo, se je zadeva končala že v predkazenskem postopku, tako da vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti nikoli ni postal obdolženec, kar bi mu po 1. odstavku 421. člena ZKP dajalo pravico do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožni državni tožilec je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 2. in 1. odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločil, da se M.D. odvzamejo predmeti, zaseženi pri hišni preiskavi dne 27.11.2002 v stanovanjski hiši C. pod B., in sicer lovska puška znamke B., lovska puška znamke Z., lovska puška znamke Z., lovska puška znamke H., revolver S.-W. M., 1015 malokalibrskih nabojev, 7 nabojev W., 6 nabojev M., 40 nabojev W. in 6 šibrnih nabojev, ker je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 27.05.2003 pritožbo pooblaščenca M.D., odvetnika M.A. iz R. S., zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je M.D. dne 19.06.2003 zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da ukrep odvzema predmetov "odpravi", podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi; do odločitve o zahtevi pa v skladu s 4. odstavkom 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

Vrhovni državni tožilec A.P. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrže.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Če ne gre za izjemo iz 4. odstavka 420. člena ZKP, je glede na te določbe povsem jasno, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Samo na sebi umevno je, da mora biti zato ta pred tem tudi uveden.

Okrožni državni tožilec je zoper takrat še osumljenega M.D. na podlagi 1. odstavka 161. člena ZKP, ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zavrgel ovadbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, nato pa sprejel izpodbijani sklep o odvzemu predmetov.

ZKP nima izrečnih določb, kdaj se začne kazenski postopek, pač pa je (trdna) stališča o tem izoblikovala sodna praksa. Velja pa pravilo, da se kazenski postopek kot sodni postopek začne z dejanjem sodišča in ne z vložitvijo zahteve upravičenega tožilca za uvedbo postopka. V konkretni zadevi državni tožilec še take zahteve sploh ni podal. Tudi glede na določbo 1. alinee 144. člena ZKP je očitno, da kazenskega postopka zoper vložnika sploh ni bilo. Ta določba vsebuje razlago pojma osumljenca, ki ga definira kot osebo, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Vložnik je imel do zavrženja kazenske ovadbe v postopku status osumnjenca. Če bi bil kazenski postopek zoper M.D. že uveden, bi državni tožilec ne mogel zavreči kazenske ovadbe, ampak bi lahko samo odstopil od pregona. Zoper sklep o odvzemu stvari, ki ga na podlagi 2. v zvezi s 1.

odstavkom 498. člena ZKP sprejme okrožni državni tožilec, je dovoljena pritožba na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča in s tem zagotovljeno tudi sodno varstvo. Vendar ta postopek ni kazenski postopek. Gre namreč za poseben postopek uporabe varnostnega ukrepa še pred uvedbo kazenskega postopka.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP.

Zoper odločbo okrožnega državnega tožilca ima po 5. odstavku 498. člena ZKP lastnik predmetov (tudi tisti, ki je bil pred tem osumljenec) pravico do pritožbe. M.D. je imel v predkazenskem postopku status osumljenca, to je osebe, za katero so obstojali razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Glede na to, da je okrožni državni tožilec zoper njega zavrgel kazensko ovadbo, se je zadeva končala že v predkazenskem postopku. M.D. tako ni nikoli postal obdolženec, to je oseba, zoper katero teče preiskava ali zoper katero je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba. Zato nima in tudi nikoli v postopku ni imel statusa obdolženca, kar bi mu po 1. odstavku 421. člena ZKP dajalo pravico do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.

Navedeni procesni predpostavki nista izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče zahtevo M.D. za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odvzemu predmetov na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.