Labor court retains jurisdiction over interim relief requests in labor disputes even after bankruptcy proceedings interrupt the case.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia ruled that the labor court remains the competent authority to decide on interim relief requests in labor disputes, even after the case is interrupted due to bankruptcy proceedings. The appellant argued that the bankruptcy court should handle the request because the case was suspended, but the court clarified that the specific interim relief sought was based on labor law, not bankruptcy law. Consequently, the court determined that the procedural interruption does not transfer jurisdiction to the bankruptcy court, allowing the labor court to continue handling the request according to labor dispute regulations.
Legislator headnote
AI generatedZakon o delovnih in socialnih sodiščih; Zakon o sodiščih: The court handling a labor dispute retains jurisdiction over interim relief requests filed under labor law provisions, even if the proceedings are interrupted by bankruptcy, as the interruption does not transfer substantive jurisdiction to the bankruptcy court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Stvarno pristojno sodišče za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je delovno sodišče - Delovno in socialno sodišče v Ljubljani - oddelek v Brežicah.
[JEDRO]
Začasna odredba, ki je v stečajnem postopku možna, je začasna odredba iz 95. člena ZPPSL.
O predlogu za izdajo začasne odredbe, vloženem v postopku, ki je prekinjen zaradi stečaja, ne odloča stečajno sodišče (stečajni senat). Stranka lahko vloži predlog za izdajo začasne odredbe v prekinjenem postopku. Z njim ravna sodišče v skladu z določbami ZPP, ki urejajo pravne posledice prekinitve postopka (214. čl. ZPP).
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik je 26.11.1993 vložil na (sedaj) Delovno in socialno sodišče v Ljubljani kot delovno sodišče - oddelek v Brežicah - zoper toženi stranki tožbo na plačilo odškodnine. Proti prvi toženi stranki je bil 27.1.1994 začet stečajni postopek. Dne 8.7.1994 pa je tožnik proti njej predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se iz njene stečajne mase izločil znesek 5.500.000,00 SIT do izdaje pravnomočne sodbe v odškodninski pravdi. Delovno sodišče je predlogu ugodilo. Na pritožbo prve tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani sklep sodišča prve razveljavilo, izreklo, da delovno in socialno sodišče za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni pristojno in odločilo, da se zadeva odstopi Temeljnemu sodišču v Novem mestu kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. To je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče menilo, da je stvarno pristojno sodišče za odločanje o predlogu za začasno odredbo delovno sodišče. Zato je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagalo, da odloči v sporu o pristojnosti.
Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe v odškodninskem sporu, pravilno začetim pri (sedaj) delovnem sodišču. Smiselno ga je temeljila na 19. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94; v nadaljevanju: ZDSS). Kot takšnega sta ga obravnavali tudi delovni sodišči prve in druge stopnje. Pri tem je slednje menilo, da zaradi nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje o njem, ampak je to, glede na 95. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in sanaciji (Ur. list RS št. 67/93; v nadaljevanju: ZPPSL), stečajni senat sodišča s splošno pristojnostjo, pri katerem teče stečajni postopek.
Takšno stališče je pravno zmotno.
Edina začasna odredba, ki je v stečajnem postopku možna, je začasna odredba iz 95. člena ZPPSL. To lahko izda stečajni senat samo po uvedbi stečajnega postopka (1. odst. 90. člena ZPPSL), toda pred njegovim začetkom (97. člen ZPPSL). Kot pravilno opozarja Višje sodišče v Ljubljani, je njen namen preprečiti za upnike stečajnega dolžnika škodljivo ravnanje njegovih pooblaščenih oseb. Z njo lahko odredi stečajni senat samo ukrepe iz 1. odst. 95. člena ZPPSL. Ti so v korist vsem tistim upnikom, ki bodo upravičeni do (delnega) poplačila svojih terjatev iz stečajne mase. Tožnik pa ni predlagal izdaje začasne odredbe v stečajnem postopku po 95. členu ZPPSL, ampak po 19. členu ZDSS v odškodninskem sporu pred delovnim sodiščem. Po istem zakonskem določilu je za izdajo takšne začasne odredbe pristojno sodišče, pred katerim teče postopek. Zato je to sodišče, na podlagi 5. točke 106. člena zakona o sodiščih (Ur. list RS št. 19/94), odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.
Tako zakon o sodiščih združenega dela (Ur. list SFRJ, št. 38/84), ki je veljal v času začetka stečajnega postopka proti prvi toženi stranki, kot tudi ZDSS, ki je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe že veljal, nakazujeta, če sama ne določata drugače, na (smiselno) uporabo določb ZPP (2. odst. 24. člena ZSZD oziroma sedaj 1. odst. 14. člena ZDSS). Nobeden od omenjenih dveh zakonov ne ureja posebej prekinitve postopka. Zato je treba za ta institut v celoti uporabiti ustrezne določbe ZPP. Po 4. točki 212. člena ZPP se postopek prekine po samem zakonu, če nastanejo posledice začetka stečajnega postopka. Po podatkih v spisu je prišlo do prekinitve postopka pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Kakšne so procesnopravne posledice prekinitve postopka pa določa 214. člen ZPP. Vsekakor prekinitev postopka ne preprečuje stankam spora opravljati pravdna dejanja, niti ne prenaša v primeru, kot je obravnavani (prekinitev zaradi stečaja) stvarne pristojnosti za obravnavanje vlog v prekinjenem postopku na drugo sodišče.