Slovenian Supreme Court partially allowed appeal, remanding case for retrial on restitution from void contract under ZOR Art. 104.

1./ Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v delih, ki se nanašajo:

- na zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo 8.149.212,00 SIT,

- na zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo zamudnih obresti v celoti in

- na odločitev o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2./ V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

3./ Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč, da je ničen dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki o nabavljanju deviz, zaradi česar je ničen tudi morebitni dogovor o del credere jamstvu. Zato tožeča stranka, ki je izrecno temeljila primarni tožbeni zahtevek na omenjenem jamstvu, ne more vezati povračilnega zahtevka na tujo valuto. Ne glede na to pa tudi 104. člen ZOR ne daje podlage za vezavo povračilnega zahtevka na tujo valuto takrat, kadar je bil predmet spolnitve določen znesek v domači valuti.

Pri ugotavljanju utemeljenosti povračilnih zahtevkov iz ničnih pravnih poslov 1. odst. 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali tudi njegov 2. in 3. odst. Celotni 104. člen ZOR tako omogoča sodišču, da ob upoštevanju faktorjev, navedenih v njegovem 3. odst., tožbenemu zahtevku na vrnitev tistega, kar je ena stranka dala drugi, v celoti ugodi, lahko pa ga tudi delno ali celo v celoti zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je tožena stranka prevzela obveznost nabave deviznih sredstev zanjo. V ta namen ji je nakazala 25.731.973,90 din. Del tega zneska v višini 4.675.337,00 din je tožena stranka uporabila za nabavo deviz in za svojo provizijo, za 21.056.636,10 din pa deviz ni nabavila, vrnila jih pa tudi ni. Od tožeče stranke je samo izsilila sklenitev izvensodne poravnave. Z njo se ji je zavezala vrniti 10.902.062,00 din ter ji cedirati svojo neobstoječo terjatev proti firmi F., s čimer naj bi bile poravnane vse njene obveznosti do tožeče stranke. Ker tožeči stranki ni bilo znano, da cedirana terjatev ne obstoji, je zahtevala s tožbo, naj sodišče ugotovi, da je sklenjena poravnava nična, toženi stranki pa naloži, da plača tožeči stranki tolarsko protivrednost 467.200,00 DEM in 29.148,00 USD z zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno 21.056.636,10 SIT z zamudnimi obrestmi, ter ji povrne pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti izvensodne poravnave, označene kot "Izvensodna poravnava in cesija terjatve, sklenjena med pravdnima strankama in firmo A.", ugodilo, zavrnilo pa je tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na vrnitev denarja. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč, da je ničen dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki o nabavljanju deviz, zaradi česar je ničen tudi morebitni dogovor o del credere jamstvu. Zato tožeča stranka, ki je izrecno temeljila primarni tožbeni zahtevek na omenjenem jamstvu, ne more vezati povračilnega zahtevka na tujo valuto. Ne glede na to pa tudi 104. člen ZOR ne daje podlage za vezavo povračilnega zahtevka na tujo valuto takrat, kadar je bil predmet spolnitve določen znesek v domači valuti. Zato revizija v obsegu, v katerem izpodbija pravnomočno zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, ni utemeljena.

S podrejenim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka plačilo glavnice 21.056.636,10 SIT, to je zneska, ki naj ne bi bil realiziran za nakup deviz. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od zneska, nakazanega toženi stranki, ni bilo realizirano za nakup deviz 19.051.274,00 SIT. Na to ugotovitev, ki je dejanske narave, je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano (primerjaj: 3. odst. 385. člena ZPP). Ker zahteva tožeča stranka vrnitev zneskov, ki niso bili realizirani, lahko zato zahteva samo omenjeni znesek, ne pa več. Od omenjenega nerealiziranega zneska pa je tožena stranka, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, že vrnila 10.902.062,00 SIT. Upoštevajoč vsa navedena dejstva, na podlagi katerih sta odločali tudi sodišči prve in druge stopnje, ni pravne podlage, ki bi utemeljevala ugoditev reviziji glede zneska, ki presega 8.149.212,00 SIT (19.051.274,00 minus 10.902.162,00 SIT = 8.149.212,00 SIT). Zato revizija tudi v obsegu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevaka nad zneskom 8.149.212,00 SIT, ni utemeljena.

Glede na zgoraj navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v delu, v katerem izpodbija zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka in zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka nad zneskom 8.149.212,00 SIT, zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka izreka) potem, ko je še ugotovilo, da tudi tisti revizijski razlogi niso podani, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

Za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo 8.149.212,00 SIT pa je bilo po mnenju revizijskega sodišča materialno pravo zmotno uporabljeno. Pravila vračanja tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe, niso identična splošnim pravilom, ki urejajo vračanje zaradi neupravičene pridobitve. Če bi bilo tako, 104. člen ZOR ne bi bil potreben. Zato tudi če je tožena stranka znesek, ki ga je na podlagi ničnega pravnega posla prejela od tožeče stranke, nakazala naprej, to načeloma še ne pomeni, da ga v nobenem primeru ne bi bila dolžna vrniti. Takšna obveznost izhaja iz 1. odst. 104. člena ZOR. Stočetrti člen ZOR pa je celota. Zato pri ugotavljanju utemeljenosti povračilnih zahtevkov iz ničnih pravnih poslov 1. odst. 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali tudi njegov 2. in 3. odst. Celotni 104. člen ZOR tako omogoča sodišču, da ob upoštevanju faktorjev, navedenih v njegovem 3. odst., tožbenemu zahtevku na vrnitev tistega, kar je ena stranka dala drugi, v celoti ugodi, lahko pa ga tudi delno ali celo v celoti zavrne. Ker sodišči druge in prve stopnje 104. člena ZOR nista uporabili na omenjeni način, sta za svoji odločitvi materialno pravo zmotno uporabili. V posledici tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu iz 1./ točke izreka te odločbe na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo pa je tudi odločitev o podrejenem zahtevku na plačilo obresti v celoti zato, ker v izpodbijanih sodbah ni dovolj podatkov za razmejitev, od katerih glavničnih zneskov tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila obresti.

V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti vse okoliščine, ki so po 3. odst. 104. člena ZOR pomembne za odločitev. Za njihovo ugotavljanje najbrže ne bo nepomembno, ali je katera od pravdnih strank (in katera) vedela za naravo svojega dejanja (pogodba, sklenjena v nasprotju s predpisi), oziroma ali bi zanjo lahko vedela, ali je tožeča stranka potrebovala devize za svoja plačila v inozemstvo, ali pa je tudi sama samo "posredovala" tako, kot je to tožena stranka, in podobno. Ko bo ugotovilo vsa relevantna dejstva, bo ob uporabi 104. člena ZOR, kot je obrazložena zgoraj, lahko materialnopravno pravilno odločilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.