Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding conviction for insult via public letter.

Zahteva zagovornice obs. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. B.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Ni sprejemljivo stališče zagovornice, da je obsojenec trditve zapisal v obrambi svojih pravic, saj obsojenec ni poslal pisma z žaljivo vsebino le sodišču, temveč tudi več krajanom.

S tem ko je bil obsojenec zaradi enega ravnanja spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve, kazenski zakon ni bil kršen. V obravnavanem primeru je šlo za idealni stek, saj je obsojenec s tem, ko je pismo, v katerem se njegove navedbe pod tč. 1., 2. in 3. nanašajo na zasebnega tožilca M.J., navedba pod tč. 4 pa na oba zasebna tožilca M.J. in M.L., poslal tudi več krajanom, prizadel čast in dobro ime obeh zasebnih tožilcev.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 26.3.2001 je bil obs. B.B. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 1.

odstavku 171. člena KZ. Z upoštevanjem posamezno določenih denarnih kazni v višini 100.000,00 tolarjev mu je prvostopenjsko sodišče na podlagi 4. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen v znesku 180.000,00 tolarjev. Obsodilo ga je tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 19.6.2001 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa kot stroške pritožbenega postopka naložilo v plačilo 60.000,00 tolarjev povprečnine.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Zahteva zagovornice obs. B.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica le ponavlja vse tisto, kar je navajala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Njeno zatrjevanje, da je sodba pritožbenega sodišča neobrazložena, je docela neutemeljena, saj je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj njena pritožba ni utemeljena. Pravilno je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo predlogu pooblaščenca zasebnih tožilcev za vrnitev v prejšnje stanje. Njene trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da iz izreka prvostopenjske sodbe ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem naj bi obsojenec storil kaznivi dejanji na škodo psameznega zasebnega tožilca, so prav tako neutemeljene, saj je iz dopisa, ki ga obsojenec ni poslal le Okrajnemu sodišču v Celju, temveč tudi nekaterim krajanom kraja G., povsem jasno razvidno, da se obsojenčeve navedbe pod tč. 1., 2. in 3. nanašajo na zasebnega tožilca M.J., obsojenčeva navedba pod tč. 4 pa na oba zasebna tožilca M.J. in M.L. Tako prvostopenjsko sodišče, kakor tudi pritožbeno sodišči, sta ugotovili, da ni sprejemljivo stališče obsojenčeve zagovornice, da je obsojenec trditve zapisal v obrambi svojih pravic, saj obsojenec ni poslal pisma z žaljivo vsebino le sodišču, temveč tudi več krajanom. Ponovno, in sicer enako kot že v pritožbi, zagovornica zatrjuje, da je bil kršen kazenski zakon, ker je bil obsojenec zaradi enega ravnanja spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj. Že pritožbeno sodišče je obsojenčevi zagovornici pojasnilo, da tako njeno stališče ni utemeljeno. V obravnavanem primeru je šlo za idealni stek, saj je obsojenec s tem, ko je pismo poslal tudi več krajanom, prizadel čast in dobro ime obeh zasebnih tožilcev, pri čemer je potrebno obsojenčevo zagovornico opozoriti na določilo 1. odstavka 47. člena KZ, po katerem lahko storilec z enim dejanjem (idealni stek) ali z več dejanji (realni stek) stori dvoje ali več kaznivih dejanj.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.