Supreme Court rejects legality protection request for obstruction of police due to sufficient suspicion of extortion.

Zahteva zagovornika obsojenega T.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

Ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, so policisti povsem upravičeno opravljali uradno dejanje, saj je v tem času obstajala zadostna stopnja verjetnosti, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje izsiljevanja. Kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ je glede na kaznivo dejanje izsiljevanja povsem samostojno, zato okoliščina, da je bil kaznovani obtožbe za kaznivo dejanje izsiljevanja pozneje oproščen, ni pomembno.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 22.9.2000 je bil obsojeni T.M. spoznan za krivega kaznivih dejanj izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.12.2000 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja izsiljevanja in mu za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi izreklo kazen eno leto zapora ter odpravilo odločbo o varnostnem ukrepu, v ostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče obsojenca oprostiti obtožbe tudi glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, saj je to posledica prvega dejanja, ki ga naj bi izzval tajni policijski sodelavec. Meni, da je s tem, ko je obsojenec obsojen zaradi tega, ker je preprečil policistom, da bi z njim opravili postopek zaradi kaznivega dejanja, glede katerega je bil obtožbe oproščen, izrek sodbe nasproten njeni obrazložitvi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da je zagovornikovo sklepanje napačno, saj naj bi dokazi glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi ne bili zbrani z uporabo ukrepov, določenimi v 155. členu ZKP, iz sodbe in iz spisa pa je tudi razvidno, da dokazi niso bili zbrani na nedovoljen način.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V okoliščinah, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, so policisti povsem upravičeno opravljali uradno dejanje, saj je v tem času obstajala zadostna stopnja verjetnosti, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje izsiljevanja. Kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ je glede na kaznivo dejanje izsiljevanja povsem samostojno, zato okoliščina, da je bil kaznovani obtožbe za kaznivo dejanje izsiljevanja pozneje oproščen, ni ravno pomembno. Ta okoliščina ne more izničiti dejstva, da so policisti opravljali uradno dejanje zaradi suma, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje izsiljevanja, obsojeni pa jim je le-to s silo preprečil.

Ne glede na to, da se izrek sodbe sklicuje na 1. točko izreka, obsojenec pa je bil obtožbe glede tega kaznivega dejanja oproščen, pa s tem ni podano po vložniku zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Vložnik niti ni obrazložil, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje, razlogi sodbe so glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi povsem ustrezni, kot že obrazloženo pa dejstvo, da obsojeni pozneje za kaznivo dejanje izsiljevanja ni bil obsojen, na upravičenost ravnanja policije v danih okoliščinah ne more imeti vpliva.

Kršitve, ki jih vložnik navaja v svoji zahtevi, niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.