Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding refusal to call witness without prior request.

Zahteva zagovornika obsojenega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ter 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Stranka mora izvedbo določenega dokaza predlagati, nadalje mora z določeno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost tega dokaza, sodišče pa bo kršilo pravico do obrambe obdolžencu šele takrat, ko bo izvedbo takšnega dokaza zavrnilo, ne da bi pred tem presojalo njegovo relevantnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenega I.K. za krivega storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ RS in mu po 4. odstavku 255. člena istega zakona izreklo kazen eno leto zapora. Po členu 68 Kazenskega zakona Jugoslavije (KZJ) je obsojencu izreklo še varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila "B"

kategorije za dobo enega leta, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 12.9.2001 je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil dne 21.9.2001, v kateri uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3.točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in odločbi sodišča prve stopnje ter pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.

Po mnenju zagovornika je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe s tem, ker na glavno obravnavo ni vabilo in na njej tudi ni neposredno zaslišalo priče, ki jo je predlagal obsojenec in s tem obsojencu onemogočilo postavljanje vprašanj priči in eventualno v zvezi s tem navajanje drugih dokazov.

Obdolžencu mora biti dana možnost predlagati dokaze v njegovo korist v vseh fazah kazenskega in predkazenskega postopka, oziroma mora biti dana obrambi možnost samodejne dokazne iniciative (kar mu poleg določb ZKP, ki se nanašajo na različne faze postopka, zagotavlja tudi 3. alineja 29. člena Ustave). V fazi glavne obravnave omogoča 4.

odstavek 329. člena ZKP strankam in oškodovancu predlaganje dokazov, 1.odstavek 334. člena ZKP pa postavljanje vprašanj pričam oziroma izvedencem. Sodišče glede na načelo iskanja materialne resnice (1. odstavek 17. člena ZKP) pri odločitvi o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, ni vezano samo na predloge strank, temveč mora zbirati dokaze tudi na lastno pobudo, po drugi strani pa glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) pri odločanju tudi ni vezano na nobena formalna dokazna pravila oziroma ni dolžno izvesti vseh s strani strank predlaganih dokazov. Dokaze, ki jih predlaga obramba oziroma obsojenec, je dolžno izvesti le tedaj, kadar je obramba oziroma obsojenec izkazala pravno relevantnost teh dokazov z določeno stopnjo verjetnosti, kadar pa je predlagani dokaz v korist obsojenca, ga je sodišče dolžno izvesti tudi v dvomu glede njegove pravne relevantnosti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen.

Stranka mora torej izvedbo določenega dokaza predlagati, nadalje mora izkazati z določeno stopnjo verjetnosti pravno relevantnost tega dokaza, sodišče pa bo kršilo pravico do obrambe obdolžencu šele takrat, ko bo izvedbo takšnega dokaza zavrnilo, ne da bi pred tem presojalo njegovo relevantnost.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče pričo B.G. vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 15.7.1999, vendar pa priča kljub temu, da je bilo vabilo izakazano, na obravnavo ni pristopila. Kot nadalje izhaja in zapisnika o glavni obravnavi, je sodišče v dokaznem postopku v soglasju s strankami (na glavni obravnavi sta bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik) prebralo zapisnik o prejšnjem zaslišanju imenovane priče (2. odstavek 340. člena ZKP). Ne obsojenec in ne njegov zagovornik neposrednega zaslišanja te priče nista predlagala, temveč je sodišče, ker drugih dokaznih predlogov ni bilo in ker je samo ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, glavno obravnavo zaključilo.

Sodišče je torej postopalo v skladu z določili ZKP.

K branju zapisnika priče je bilo dano soglasje strank, obsojencu pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe, ki je zagotovljena s 3.

alinejo 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist, saj ne zagovornik in ne obsojenec nista predlagala neposrednega zaslišanja navedene priče.

Ker je glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku sodbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine odškodnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3.

odstavek 92.člena ZKP).