Supreme Court rejects prosecutor's request, allowing private prosecutor to pay average costs when acquittal occurs in appeal.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Določbe 2. odstavka 98. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da zasebnemu tožilcu ali oškodovancu kot tožilcu, ki s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uspela, ni mogoče naložiti plačila stroškov pritožbenega postopka, torej tudi ne povprečnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Kamniku je obdolženemu F.Š. s sklepom z dne 3.7.2000 za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ izreklo sodni opomin. Oškodovanca B.B. je s premoženjskopravnim zahtevkom po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 2. odstavka 95. člena ZKP, od tega povprečnino v znesku 45.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijani sklep o sodnem opominu spremenilo tako, da je obdolženega F.Š. po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s 3.odstavkom 169. člena KZ oprostilo obtožbe. Odločilo je tudi, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, posebne (očitno potrebne) izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, pri čemer je povprečnino odmerilo na 100.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je za primere, ko je obdolžencu na prvi stopnji izrečena sankcija in je v pritožbenem postopku odločba v celoti ali deloma spremenjena v njegovo korist v Zakonu o kazenskem postopku uzakonjena izjema o drugih pravil, s katerimi je urejeno plačevanje stroškov kazenskega postopka. Tako je v 2. odstavku 98. člena ZKP predpisano, da se povprečnina ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist. Po mnenju Vrhovnega državnega tožilca zato višje sodišče ne bi smelo določiti povprečnine in je ne bi smelo naložiti v plačilo zasebnemu tožilcu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.1.2001 glede izreka o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se povprečnina ne določi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 98. člena ZKP je določeno, da o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 92 do 97 tega zakona. Po 2. odstavku iste zakonske določbe pa se povprečnina ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist.

Določba 98. člena ZKP ureja dolžnost plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču v zvezi z odločanjem o pritožbi, pri čemer se njen 2. odstavek (taka ureditev velja od dne 1.1.1995 dalje) nanaša le na obdolženca, ki mu je mogoče naložiti plačilo povprečnine le v primerih, če je bila obdolženčeva pritožba v celoti kot neutemeljena zavrnjena ali ko je tožilec s pritožbo v obsojenčevo škodo uspel. Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 12.9.2002, opr. št. I Ips 7/2000, s katero je zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, zavzelo stališče, da si določbe 2. odstavka 98. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da zasebnemu tožilcu ali oškodovancu kot tožilcu, ki s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uspela, ni mogoče naložiti plačila stroškov pritožbenega postopka, torej tudi povprečnine.

Glede na to, da je višje sodišče ugodilo pritožbi in sklep prvostopenjskega sodišča o sodnem opominu spremenilo tako, da je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, je glede odločitve o stroških kazenskega postopka pravilno uporabilo (splošno) določbo 3. odstavka 96. člena ZKP, ki bi jo uporabilo tudi sodišče prve stopnje, če bi izreklo oprostilno sodbo. Po tej določbi mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, torej tudi povprečnino, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe.

Povprečnina v kazenskem postopku je resda zelo nedorečen institut, saj zakon ne pove, kaj ta obsega. Očitno pa je, da gre za povrnitev pavšalnega zneska, v katerem so zajeti materialni in drugi izdatki sodišča, nastali v kazenskem postopku ali zaradi njega. Pravila, ki veljajo glede povrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka, ne nudijo nobene podlage za razlago, da bi zasebni tožilec, ki bi moral povprečnino plačati, če bi bil obdolženec pred prvostopenjskim sodiščem oproščen obtožbe, tega ne bil dolžan storiti, če bi bila oprostilna sodba izrečena šele v pritožbenem postopku. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je odločitev pritožbenega sodišča o stroških kazenskega postopka zakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakotnitosti, ni podana, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.