Supreme Court dismisses request for protection of legality regarding essential procedural violation claim.

Zahteva zagovornika obd. M.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obd. M.C. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Presoja razlogov sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Idriji je s sklepom z dne 26.11.1999 obd. M.C. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ na podlagi 61. člena KZ in 446. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreklo sodni opomin ter po 1. odstavku 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 15.3.2000 pritožbe obdolženca, njegovega zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu ter odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 50.000,00 tolarjev.

Zoper pravnomočni sklep o sodnem opominu je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP, ki da jo je storilo Višje sodišče v Kopru. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani pravnomočni sklep.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik obd. M.C. navaja, da je Višje sodišče v Kopru dejansko stanje ugotovilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, ker je v obrazložitvi sklepa navedlo:

"Dejstvo je, da sta bila v konkretnem trenutku v sejni sobi navzoča dva kandidata za ravnatelja in da je tedaj očitno, da je bila izjava obdolženca namenjena le protikandidatu oz. ljudem, ki so ga podpirali." Po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je tako drugostopenjsko sodišče dopustilo možnost, da je obdolženec mislil na druge ljudi, ne pa na zasebnega tožilca.

Stališču zagovornika obd. M.C., da je drugostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Nobenega dvoma ni o tem, da je obd. M.C. dne 1.4.1999 na 9. seji Sveta šole izjavil, da je šlo v postopku kandidature za grožnje in podkupovanja, kar lahko dokaže. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imel obdolženec tedaj v mislih zasebnega tožilca, ne pa kogar koli, kot se je obdolženec zagovarjal, s tem pa je hotel pri drugih članih sveta ustvariti vtis, da imajo opravka z nepošteno osebo. Tej ugotovitvi je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je v razlogih sklepa navedlo, da je imelo prvostopenjsko sodišče glede na izpovedbi prič, zlasti B.K. in L.B., dovolj podlage za tako odločitev. Zato glede na navedbo drugostopenjskega sodišča, da je bila obdolženčeva izjava namenjena protikandidatu oziroma ljudem, ki so ga podpirali, katero obdolženčev zagovornik iztrga iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa, ni mogoče pritrditi obdolženčevemu zagovorniku, da sta izrek in obrazložitev med seboj v nasprotju. V bistvu pa gre pri vprašanju, ki ga vložnik uveljavlja kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pravzaprav za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče brez dvoma sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila žaljiva obdolžitev naslovljena na zasebnega tožilca, lahko pa tudi na krog ljudi, ki so ga podpirali.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obd. M.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.