Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to lack of specific legal violation claims.

Zahteva zagovornika obsojenega D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

Zgolj vložnikovo zavračanje ugotovljenih odločilnih dejstev ni zadostna podlaga za trditev, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 19.4.1999 obsojenega D.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora, ki ne bo izvršena (prav bi bilo; ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi zagovornikov obsojenega D.T. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve po 2. točki 372. člena ZKP, po 3. in 11. točki 371. člena ZKP in po 373. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču "posledično predlaga tudi uporabo 427. člena Zakona o kazenskem postopku".

Zasebni tožilec J.F., ki mu je bila zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega D.T. z navedbami v zahtevi, da je bistveno, da je sodišče verjelo izpovedbi priče, odvetnika A.S. in njegovemu opisu dogodkov, čeprav se je ta v času postavljanja mejnih znamenj (po naroku) pogovarjal z razpravljajočo sodnico Z. (M.) Č., da zato nikakor ni mogel biti na kraju, kjer je prišlo do pogovora med obsojencem in zasebnim tožilcem, ki da je od kraja, kjer je sodišče opravilo zunanje poslovanje, po cesti oddaljeno najmanj 2 in pol kilometra, ponuja lastno dokazno presojo odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za tiste vložnikove navedbe, ko zatrjuje, da se je zasebni tožilec pripeljal na kraj dogodka in vozilo parkiral tako, da je vsem na kraju navzočim, tudi obsojencu onemogočil, da bi se odpeljal ter da je slednji od zasebnega tožilca zato zahteval, naj sprosti pot, ker da je bilo očitno, da se je R.F. po naroku v nepravdni zadevi prišel na dvorišče le prepirati. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem izraža vložnik tudi s trditvijo, da je napačno mnenje prvostopenjskega sodišča, da je bil obsojenec nezadovoljen z razvojem dogodkov v nepravdnem postopku, saj da je bil zasebni tožilec tisti, ki ni soglašal s sodno določeno mejo, sicer se po naroku ne bi z osebnim avtomobilom pripeljal tja, kamor se je. Tudi kolikor zagovornik obsojenega D.T. navaja, da je v obrazložitev prvostopenjske sodbe "vnešena zmeda", ki jo je mogoče in potrebno odpraviti izključno z zaslišanjem sodnice Z.Č. ter na ta način odpraviti dvom o resničnosti dejstev, ki so bila v postopku ugotovljena, oziroma zato, da bi "zapisano dejansko stanje ustrezalo vsebini materialne resnice", uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se po 1. odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da morajo biti v zahtevi navedbe glede kršitev v tolikšni meri konkretizirane, da bi bilo utemeljenost takih trditev sploh mogoče preizkusiti. Posplošeno sklicevanje na kršitve zakona zato ne zadošča.

Zagovornik obsojenega D.T. se v zahtevi zadovolji zgolj z zatrjevanjem, da je podana bistvena kršitev določb po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa je pobliže sploh ne obrazloži. Enako kršitev je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar je sodišče druge stopnje njegove očitke zavrnilo. Zakaj meni, da je taka odločitev drugostopenjskega sodišča nezakonita, zahteva ne pove.

Vložnik zahteve tudi ne pojasni, zakaj je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zgolj vložnikovo zavračanje ugotovljenih odločilnih dejstev ni zadostna podlaga za take trditve.

Iz zahteve tudi ni razvidno, da bi vložnik obrazložil uveljavljano kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Ta je namreč podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost.

Kar pa zadeva razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373.

členu ZKP, je že pojasnjeno, da na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče tudi ni našlo podlage za uporabo 427. člena ZKP, saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal dvom, kaj šele precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega D.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni D.T. po 98.a členu v zvezi s 1.

odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.