Supreme Court dismisses appeal for legality protection due to lack of specific legal violation claims in the request. The defendant must pay 100,000 SIT average costs.

Zahteva zagovornika obs. S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Določbo 1. odstavka 395. člena ZKP je treba razlagati tako, da mora obrazložitev drugostopenjske sodbe z navedbo sklepov glede dejanskih in pravnih vprašanj zavzeti stališče do pritožbenih navedb, vendar le do tistih, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

Enako varstvo pravic iz 22. člena URS pomeni, da sodišče stranko v postopku obravnava enakopravno tako, da v njeni zadevi ne odloči drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih zadevah in da je v izvedenem postopku zagotovljena enakopravnost med v njem udeleženimi strankami.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.4.2002 je bil obs. S.L. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora in nato ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.5.2000, po določbi 3. odstavka 52. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen osem mesecev zapora. V to kazen mu je bil vštet čas, ki ga je od 12.12.2001 dalje prebil v priporu in v hišnem priporu. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine v znesku 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.9.2002 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz L., je dne 25.10.2002 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V obeh sodbah ni v zahtevi zatrjevanih nasprotij s podatki v spisu, sodbi pa imata razloge o vseh odločilnih dejstvih. Glede najdbe ključa, s katerim je bilo vlomljeno v kiosk, iz uradnega zaznamka izhaja, da je bil najden v prtljažnem prostoru obsojenčevega avtomobila, iz zapisnika o zasegu predmetov pa, da je bil ključ v obsojenčevem avtomobilu. Priča K. ni bil prisoten ob najdbi ključa, saj je na kraj prišel, ko je bil ključ že najden in tako njegove navedbe, kje se je nahajal ključ, niso pomembne. Nobenega nasprotja tudi ni glede mesta obsojenčeve aretacije, saj je bil aretiran v bližini kioska in svojega avtomobila, ker je avto ustavil v bližini kioska (to je razvidno tudi iz fotografij). Ne drži tudi, da bi iz podatkov spisa izhajalo, da je obsojenec vedel, da v kiosku ni vrednejših predmetov. Iz izpovedi oškodovanca izhaja, da so bili predmeti v kiosku vredni najmanj 100.000 SIT ter da obsojencu tudi nikoli ni povedal, da takih predmetov ni v kiosku in tako tudi tu ni razlik med razlogi sodb in podatki v spisu. V sodbi sodišča druge stopnje pa so navedeni tudi razlogi o dejstvu, da ena od obeh ključavnic obešank ni bila najdena. Sodbi imata vse razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi tudi niso v nasprotju s podatki v spisu ter tako ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V ostalem pa zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. V skladu s to določbo, v njej je vsebovano načelo proste presoje dokazov, sodišče izoblikuje svojo prosto presojo na podlagi logične in izkustveno sprejemljive ocene dokazov, ki jo je mogoče preveriti. V ta namen mora odločitev vsebovati obrazložitev, v njej pa sodišče navede, katera pravno pomembna dejstva šteje za obstoječa. Slednje izhaja tudi iz določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, ki sodišče zavezuje, da v sodbi navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja.

Obrazložitev pravnomočne sodbe upošteva načelo proste presoje dokazov, ker v njej ni takšnih nasprotij, ki bi ne bila v skladu z logičnim razmišljanjem in zaključki. Presoja izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo vsa za pravilno razsojo odločilna dejstva, pa je tudi izkustveno sprejemljiva in razumno obrazložena. Istočasno izpolnjuje zahteve določbe 7. odstavka 364. člena ZKP. Zato sodišče ni postopalo v nasprotju z navedenimi določbami in prav tako ne v nasprotju z načelom materialne resnice (17. člen ZKP), ker je objektivno ugotovilo vsa dejstva, na katera je oprlo zaključek, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je konkretno ne opredeli. Iz izvajanj v njeni obrazložitvi pa sledi, da očita pravnomočni sodbi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da predvsem pritožbeno sodišče ni podalo ustrezne obrazložitve v pritožbi navedenih kontradiktornosti, nejasnosti in protislovnosti.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To določbo je treba razlagati tako, da obrazložitev drugostopne sodbe z navedbo sklepov glede dejanskih in pravnih vprašanj zavzame stališče do pritožbenih navedb, vendar le do tistih, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo do ključnih pred prvostopnim sodiščem ugotovljenih dejstev in okoliščin, do razlogov, s katerimi je bil zavrnjen obsojenčev zagovor in do ocene izvedenih dokazov, tudi do ocene izpovedbe priče M.K. S takšnimi razlogi je odgovorilo, kako presoja pritožbene navedbe ter je zato postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP in mu ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi navaja, da so v pravnomočni sodbi podana nasprotja s podatki v kazenskem spisu v zvezi z okoliščinami, kje se je nahajal natični ključ, s katerim je obsojenec zlomil kovinski nosilec na zapahu in dve ključavnici obešanki na vratih kioska, na katerem mestu je bil obsojenec, ko so ga prijeli policisti in glede tega, ali je obsojenec vedel, da se v kiosku nahajajo vrednejše stvari.

Po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je protispisnost podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe ni razvidno, da bi sodišče vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah povzemalo v nasprotju z njihovo dejansko. Sodišče je ugotovilo, da so policisti zasegli kovinski natični ključ za kolesa, ki se nahajal v obsojenčevem avtomobilu. Vsebina dokazov, ki so bili izvedeni v zvezi s to okoliščino, ni v nasprotju s takšnim zaključkom napadene pravnomočne sodbe. Dejstvo, da so policisti našli črni kovinski natični ključ za kolesa s sledjo bele barve na njem, je nedvomno ugotovljeno in potrjeno s policijskim poročilom o obsojenčevem prijetju, uradnim zaznamkom o dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja in zapisnikom o zasegu predmetov. Kot je razvidno iz pravnomočne sodbe, v njeni obrazložitvi ni povzeta izpovedba M.K. glede navedene okoliščine v nasprotju z vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju. Sicer pa glede na dejstvo, da se je ključ nahajal v obsojenčevem osebnem avtomobilu, pojasnilo te priče, na katerem mestu je bil dejansko najden, sploh ni odločilno.

Nasprotij v pravnomočni sodbi tudi ni glede tega, kje je bil obsojenec ob prihodu policistov. Sodišče je ugotovilo, da je stal ob njihovem prihodu pri zadnji desni strani avtomobila, le-ta pa je bil ustavljen v bližini kioska. Takšno ugotovitev je oprlo na neposredno zaznavo policistov, zapisano v uradnem zaznamku o prijetju obsojenca in spisu priloženih fotografij. Zaključek pravnomočne sodbe, da je obsojenec iskal in pričakoval v kiosku vrednejše stvari ter da ni mogel vedeti, da je vrednejše stvari zvečer pobral iz kioska ošk. A.Z., temelji na izpovedbi slednjega.

Glede na navedeno in ker ima pravnomočna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kako presoja okoliščino, da ena od ključavnic ni bila najdena, ni mogoče slediti očitku zahteve za varstvo zakonitosti, da so v sodbi takšna nasprotja, ki predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem je treba poudariti, da iz vsebine izvajanj zahteve v bistvu izhaja njeno nasprotovanje presoji obsojenčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov. Na podlagi navedb je mogoče sklepati, da zahteva ocenjuje, da zbrano dokazno gradivo in obsojenčev zagovor nista dovolj kritično ocenjena ter da izvedeni dokazi ne zadostujejo za izrek obsodilne sodbe. S tem zahteva nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja jasna dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega postopka odloči ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke, očita sodišču, da je postopalo v nasprotju z navedeno ustavno določbo. Enako varstvo pravic pomeni, da sodišče stranko v postopku obravnava enakopravno tako, da v njeni zadevi ne odloči drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih zadevah in da je v izvedenem postopku zagotovljena enakopravnost med v njem udeleženimi strankami. Enakopraven položaj stranke v postopku zagotavlja tudi enaka možnost vložitve pravnih sredstev zoper odločitve sodišča ter pravica posamezne stranke, da sodišče pretehta relevantnost njenih navedb v pritožbi ali v drugih pravnih sredstvih ter da se v obrazložitvi sodbe opredeli do tistih izvajanj, ki so za odločitev bistvenega pomena. V obravnavani zadevi je sodišče glede na izvedbo kazenskega postopka, ki je razvidna iz kazenskega spisa, postopalo tako, da je bil zagotovljen enakopraven obsojenčev položaj v razmerju do nasprotne strani. Sodišče pa se je do dejstev in okoliščin, na katere se je sklicevala obramba, in so odločilna za pravilno razsojo zadeve, v razlogih pravnomočne sodbe določno opredelilo ter jo tudi razumno obrazložilo. Zato ni podlage za ugotovitev, da je postopalo v nasprotju z navedeno ustavno določbo in v posledici tega tudi v nasprotju z določbami zakona o kazenskem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti se le načelno sklicuje na kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Slednje tudi ni razvidno iz njene obrazložitve. Zato kršitve kazenskega zakona ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).