Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to improper factual finding claim under ZKP. Defendant ordered to pay average costs of 100,000 SIT.

Zahteva zagovornika obsojenega T.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

[JEDRO]

Zmotno ugotovitev dejanskega stanja zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da ni podana obsojenčeva krivda oziroma njegov naklep, saj zagovornik pri tem ne izhaja iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, kot bi moral, če bi želel uveljavljati, da je pravni zaključek sodišča o obsojenčevi krivdi napačen, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil s krivdno obliko naklepa in zato tudi ni kazensko odgovoren (kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obs. T.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 13.11.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zagovornikovo zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da zagovornik izpodbijani sodbi očita zmotne zaključke pri ocenjevanju verodostojnosti priče V.R. in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi ostale v zahtevi uveljavljane kršitve po njenem mnenju niso podane, saj je sodišče obrazložilo obstoj naklepa.

Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali nezakonito in kršili tako KZ kot tudi postopek. Po njegovem mnenju v obravnavanem primeru niso podani elementi obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec ni nobenega napeljeval k uživanju mamila, ni le-tega ponudil v uživanje, niti ni ponudil ali dal prostor za uživanje mamil. Ker sodišči nista upoštevali določbe 1. odstavka 197. člena KZ, sta kršili zakon. Ta kršitev se po zagovornikovem mnenju nanaša predvsem na postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je bistveno kršilo določbe postopka. V celoti je namreč zaupalo priči V.R. in na pričevanju te priče ustvarilo nekakšen dokaz, s katerim je obsojenca spoznalo za krivega, četudi je ta edini dokaz silno dvomljiv in neverodostojen, saj je priča sama povedala, da je bila pod vplivom mamil in da zato ne ve povedati, kaj se je dogajalo. Ob tem sodišče tudi ni raziskalo in ocenilo, zakaj je priča, kljub temu, da je imela službo šele popoldan, že zgodaj zjutraj odšla iz obsojenčevega stanovanja in tam pustila oškodovanko, s katero sta bili, po trditvah priče, veliki prijateljici. Poleg tega je sodba sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 4. člena KZ, ker sodišče ni upoštevalo načela individualne kazenske odgovornosti, saj obsojencu ni bilo dokazano, da je zavestno ponudil drugi osebi prostor za uživanje droge, ampak je njegov naklep ostal v dvomu.

Zavest obsojenca ni bila v nobenem primeru nuditi prostor in s tem dekletoma omogočiti uživanje droge, ampak izključno v tem, da jima na njuno prošnjo omogoči prenočitev na svojem domu, ker zaradi konflikta s starši nista imeli kam iti. Po mnenju zagovornika tako v ravnanju obsojenca ni naklepa, ker obsojenčeva zavest ni obsegala tisto, kar določa 197. člen KZ, ki je v celoti kršen, saj sodišče ni upoštevalo, da ni kazni brez krivde.

Četudi zagovornik izrecno uveljavlja kršitve določb KZ in kršitev kazenskega postopka (katera kršitev določb kazenskega postopka je podana, ne konkretizira) povzetih obsojenčevih navedb ni mogoče oceniti drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik se namreč ne strinja z dokazno oceno, ki jo je glede izpovedbe priče V.R. sprejelo sodišče prve stopnje ter potrdilo sodišče druge stopnje, in ne sprejema dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, to je, da je obsojenec G.V. in V.R. dal na razpolago prostor za uživanje mamila na način, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da ni podana obsojenčeva krivda, oziroma njegov naklep, saj zagovornik pri tem ne izhaja iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, kot bi moral, če bi želel uveljavljati, da je pravni zaključek sodišča o obsojenčevi krivdi napačen, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil s krivdno obliko naklepa in zato tudi ni kazensko odgovoren (kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP). Pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče v tem postopku ne presoja, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva za varstvo zakonitosti ni mogla uspeti in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95.

člena ZKP), to je povprečnino določeno (3. odstavek 92. člena ZKP) v znesku 100.000,00 SIT.