Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding missing prior conviction records in sentencing. The court ruled that the lower court's failure to cite specific prior judgment numbers did not constitute a material violation of the Criminal Procedure Act. The Supreme Court held that such procedural omissions do not affect the legality of the verdict. The court emphasized that the defense's vague claims were insufficient to overturn the lower court's decision. The appeal was rejected as unfounded due to lack of concrete evidence of procedural error. The court found no grounds to invalidate the original judgment based on these procedural gaps. The decision upholds the principle that minor procedural defects do not warrant overturning a valid verdict. The court concluded that the defense failed to prove the required causal link between the error and the verdict's legality.

Zahteva zagovornika obsojenega I.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s členom 95/4 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Zagovornik vidi kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, da sodišče prve stopnje pri obrazložitvi okoliščin, ki so vplivale na odmero kazni, ni navedlo opravilnih številk sodb, s katerimi je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, prav tako pa ni navedlo opravilnih številk spisov oziroma odprtih kazenskih postopkov. Kršitev omenjene določbe ZKP je med drugim podana takrat, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa je med njimi precejšnje nasprotje. Vprašanje identitete postopkov oziroma pravnomočno končanih kazenskih zadev pa ne more predstavljati takšnega odločilnega dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojena A.S. in I.H. za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obsojenemu A.S. je na podlagi 2. odstavka 311. člena KZ izreklo kazen treh mesecev zapora, obsojenemu I.H. pa na podlagi istega določila kazen enega leta in enega meseca zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenemu H. vštelo v izrečeno kazen čas, prebit v priporu, od 15.02.2001 od 10.40 ure dalje. Na podlagi 2. odstavka 69. člena KZ jima je izreklo varnostni ukrep odvzema vozila T., na podlagi 1. odstavka istega člena pa še varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona. Plačila stroškov kazenskega postopka je oba obsojenca oprostilo. Višje sodišče je zatem s sodbo z dne 20.06.2001 pritožbo zagovornika obsojenega A.S. in pritožbo obsojenega I.H. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je oba obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Dne 18.09.2001 je zagovornik obsojenega I.H. zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje, ali pa izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, niso podane ter predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določila Zakona o kazenskem postopku iz 7. točke 1. odstavka 371. člena, ki jo vidi zagovornik v tem, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta zadeve - obtožbe, ni podana.

Prvi odstavek 354. člena ZKP določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (podana mora biti subjektivna in objektivna identiteta). Kolikor sodišče krši omenjeno določilo (objektivno identiteto), zagreši absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, bodisi ker ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (7. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ali pa ker je prekoračilo obtožbo (9. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi očitana kršitev ni podana. Sodba sodišča prve stopnje je namreč identična obtožnici (z dne 13.02.2001, spremenjeni dne 21.03.2001). Zagovornikove navedbe, da obsojenec s soobsojenim S. ni imel ničesar ter njegovi dvomi v zagovor slednjega, pa pomenijo le oporekanje pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč oziroma ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more predstavljati omenjene kršitve, temveč izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2.

odstavek 420. člena ZKP).

Bistvo nadaljnjih zagovornikovih navedb je uveljavljanje kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, saj mu sodišče prve stopnje naj ne bi dalo možnosti navajati dejstva v svojo korist, pri čemer se prvostopenjska in drugostopenjska sodba z njegovimi navedbami po mnenju zagovornika nista ukvarjali. S temi očitki pa vložnik zahteve ne more biti uspešen. Gre namreč za pavšalne očitke, ki jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, kar pomeni, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena, v primeru, ko ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določil ZKP in pravilnostjo oziroma zakonitostjo sodbe (v obravnavani kazenski zadevi bi torej moral navesti konkretno, s čim naj bi sodišče kršilo pravico do obrambe ter vpliv kršitve na zakonitost sodbe), česar pa zagovornik v zahtevi ni storil.

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišči v izpodbijani sodni odločbi tudi nista kršili določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj listina o lastništvu avtomobila, ki jo je predložil okrožni državni tožilec na obravnavi in je bila predočena obsojencu, ni nedovoljen oziroma prepovedan dokaz. Sicer pa je tudi v zvezi s tem zahteva neobrazložena oziroma je trditev zagovornika zgolj pavšalne narave in kot taka ne more biti predmet presoje v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.

Slednjič pa tudi ni podana kršitev določb ZKP iz 11. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi zagovornik v tem, da sodišče prve stopnje pri obrazložitvi okoliščin, ki so vplivale na odmero kazni, ni navedlo opravilnih številk sodb, s katerimi je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, prav tako pa ni navedlo opravilnih številk spisov oziroma odprtih kazenskih postopkov. Kršitev omenjene določbe ZKP je namreč med drugim podana takrat, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa je med njimi precejšnje nasprotje.

Vprašanje identitete postopkov oziroma pravnomočno končanih kazenskih zadev pa ne more predstavljati takšnega odločilnega dejstva. Sodišče namreč pri presoji o tem, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), med drugim upošteva prejšnje življenje storilca, kar predstavlja tudi predkaznovanost. Pri tem pa seveda ne gre za ponovno kaznovanje že obsojenega storilca, temveč sodišče presoja le tisto, kar je v časovni in smiselni povezavi s storilčevim odnosom do dejanja. Navedeno pa je sodišče v obravnavani kazenski zadevi storilo in obsojencu kot obteževalno okoliščino med drugim upoštevalo predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Izpodbijana sodna odločba ima torej razloge o odločilnih dejstvih. Kolikor pa zagovornik dvomi v zaključke nižjih sodišč v zvezi s tem, pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP), niti zagovornikov zgolj pavšalen dvom v ugotovitev o odločilnem dejstvu (predkaznovanosti) ni takšne narave, da bi Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vzbudil precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev (člen 427 ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih je uveljavljal zagovornik, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (člen 425 ZKP).

Odločitev o stroških, nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku navedenih določilih ZKP.