Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding false hunting permit entries constituting forgery.

Zahteva zagovornika obs. Z.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V dejanju obsojenca so podani znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ, saj je celo kot gospodar lovske družine v številnih napotnicah, ki so opisane v izreku pravnomočne sodbe, zavestno navedel kot kupce osebe, ki divjačine dejansko niso odkupile. V napotnico, torej v listino, je glede kupcev vnesel lažne podatke, čeprav je vedel, da bo taka listina uporabljena kot prava, saj je bilo tako listino treba poslati ne le medobčinskemu veterinarskemu inšpektoratu, temveč tudi lovski družini zaradi finančnega poslovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 19.6.1997 spoznalo obs. Z.A. za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 240. člena KZ določilo kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20.11.1997 pritožbi zagovornika obsojenca deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dejanje obsojenca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in mu v pogojni obsodbi določilo kazen 2 meseca zapora. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. Z.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni državni tožilec Republike Slovenije dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku, v uvodu navaja, da je zahteva utemeljena, vendar pa je v zadnjem odstavku odgovora mnenja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje ter da je tudi kvalifikacija po 256. členu KZ kar pravšnja, pri čemer dopušča možnost, da gre celo za javno listino iz 3. odstavka 256. člena KZ, le da opis obsojenčevega ravnanja ni ustrezen, zaradi česar bi bolj potreben radikalen poseg, pri čemer očitno misli na bolj radikalen poseg pritožbenega sodišča, ki je v opisu kaznivega dejanja rešil, kar se je rešiti še dalo.

Zahteva zagovornika obs. Z.A. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je po določilu 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanjih, navedenih v točkah 1 do 6 navedenega člena, torej tudi v primeru, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Iz razlogov zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati, da naj bi bil kršen kazenski zakon zato, ker je zaključek pritožbenega sodišča o tem, da je za člane lovske družine veljala nižja odkupna cena kot za ostale kupce, v nasprotju s podatki spisa in z ugotovitvami sodišča prve stopnje. S takimi navedbami, čeprav v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP, pa smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sicer pa tudi v primeru, da za člane lovske družine ni veljala nižja odkupna cena uplenjene divjadi, ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da v dejanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ. Nobenega dvoma ni o tem, da je obsojenec celo kot gospodar Lovske družine P. v številnih napotnicah, ki so opisane v izreku pravnomočne sodbe, zavestno navedel kot kupce tiste osebe, ki divjačine dejansko niso odkupile. V napotnico, torej v listino, je torej glede kupcev vnesel lažne podatke, čeprav je vedel, da bo taka listina uporabljena kot prava, saj je bilo tako listino treba poslati ne le Medobčinskemu veterinarskemu inšpektoratu v P., temveč tudi Lovski družini P.

zaradi finančnega poslovanja. V zvezi z navedbami obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ima zatrjevanje pritožbenega sodišča o različnih cenah prikazati pri obsojencu možnosti malverzacij oziroma pridobitev protipravne premoženjske koristi pri prodaji divjačine, je potrebno pripomniti, da je to izključno sklepanje obsojenčevega zagovornika, saj niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski sodbi obsojencu ni očitano, da bi vnašal lažne podatke v napotnice s takim namenom.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. Z.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (426. člen ZKP).