Appeal for protection of legality rejected as criminal proceedings remain incomplete due to partial acquittal.

Zahteva zagovornika obd. V.K. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO]

Določilo 1. odstavka 420. člena ZKP je mogoče razlagati le tako, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le v tistih primerih, v katerih je sodba postala kot celota formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27.3.2000 je bil obd. V.K. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, spoznan pa je bil za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in obsojen na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas odvzema prostosti od 12.2.2000 od 19. ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 15.6.2000 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo tako, da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v oprostilnem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obsodilnem delu pa tako, da je obdolženca spoznalo za krivega, da je z dejanji, opisanimi pod tč. II prvostopenjske sodbe, storil 12 kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu je za kazniva dejanja, opisana pod tč. II/1, 2 in 4, določilo kazni po 3 mesece zapora, za ostalih 9 kaznivih dejanj pa za vsako po 2 meseca zapora, nato pa mu je po 1. odstavku 47. člena in 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 2 leti zapora. Pritožbi zagovornikov obdolženca je zavrnilo kot neutemeljeni in je v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obd. V.K. je dne 11.8.2000 vložil za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno, ugodi pa pritožbi zagovornikov obdolženca in izpodbijano sodbo v izreku pod tč. II spremeni tako, kot je bilo predlagano v pritožbi, oziroma razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku. To določilo je mogoče razlagati le tako, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le v tistih primerih, v katerih je sodba postala kot celota formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli. V tej zadevi je pritožbeno sodišče s sodbo sicer spremenilo prvostopenjsko sodbo glede kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, vendar pa je s sklepom sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3.

odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi tako nastalega položaja torej kazenski postopek zoper obd. V.K. ni pravnomočno končan. Zato zahteva njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti v tem stadiju kazenskega postopka ni dovoljena.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obd. V.K. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).