Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to failure to substantiate alleged procedural violations. The applicants must pay court costs.

Zahteva obsojenih M.B. in M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 80.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pa pomeni, da mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo tudi obrazložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.02.2000 sta bila obsojena M.B. in M.B. spoznana za kriva vsak storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po 51. členu KZ sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi in v njih določeni kazni, in sicer obs. M.B. šest mesecev zapora ter obs. M.B. pet mesecev zapora, obema pa preizkusni dobi treh let. Odločeno je bilo, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka in vsak po 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.09.2000 zavrnilo pritožbi obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta dolžna plačati povprečnini, vsak v znesku 40.000,00 SIT.

Obsojenca sta zoper navedeno pravnomočno sodbo priporočeno po pošti dne 19.12.2000 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP in 2. odstavka istega člena. Zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V njej navedene kršitve niso podane. Glede izpovedbe privilegiranih prič je sodišče druge stopnje že odgovorilo na navedbe obeh obsojenih. Glede trditve, da naj bi obstajalo nasprotje med razlogi in izpovedjo oškodovanke, pa vložnika niti ne povesta, v čem naj bi bilo to nasprotje podano.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnika zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem očitata sodišču, da ni upoštevalo in ocenilo izpovedb prič M. in M.G. ter opozarjata na kršitev, povezano z opustitvijo pouka, ki bi ga sodišče moralo dati navedenima privilegiranima pričama ter na nasprotje med "oceno pričanja M.J. in tistim, kar je dejansko izjavila".

Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo in presojalo izpovedb zaslišanih prič M. in M.G., zahteva sicer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pri tem ne obrazloži, zakaj in kako naj bi neupoštevanje tega dokaza, ki je glede na to, da priči nista prisostvovali dogodku, povsem posredne narave, vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe.

Kot je bilo pravilno ugotovljeno že v pritožbenem postopku, sodišče tudi ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Res je, da sodišče pred zaslišanjem priči M.G. in M.G. kot privilegirani priči ni opozorilo v skladu z določbami 2. odstavka 236. člena ZKP. Ker pa sodbe ni oprlo na izpovedbi teh prič, uveljavljanje navedene kršitve ni utemeljeno.

Protispisnost, na katero se sklicuje zahteva, je podana, če obstaja glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali izpovedb v postopku in samimi temi listinami ter zapisniki o izpovedbah. Zahteva zgolj načelno zatrjuje, da obstaja takšno nasprotje v razlogih pravnomočne sodbe v zvezi z izpovedbo M.J. Pri tem ne obrazloži, v čem je ta izpovedba v razlogih sodbe povzeta v nasprotju z vsebino zapisnika o njenem zaslišanju. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sploh ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pa pomeni, da mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo tudi obrazložiti.

Z ostalimi izvajanji, s katerimi vložnika zahteve pojasnjujeta vzroke sporov med njima in M.J. ter njihov nastanek pripisujeta ravnanju slednje, napadata dejanske zaključke pravnomočne sodbe in s tem uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo obsojenih M.B. in M.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obeh obsojencev (3. odstavek 92. člena ZKP).