Supreme Court dismisses appeal on illegal gun possession, ruling storage constitutes the crime regardless of intent to hide. The defendant is liable for costs.

Pritožba zagovornika obtoženega A.J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 100.000 SIT.

[JEDRO]

Vsebina pojma hrambe iz 1. odstavka 310. člena KZ je v tem, da storilec hrani drugemu ali ima sam shranjen (spravljen) predmet kaznivega dejanja iz navedene določbe. Storilec je torej pravno gledano pri tem izvršitvenem načinu imetnik stvari. Namen in motiv za takšno ravnanje za obstoj kaznivega dejanja ni pomemben, pač pa se mora storilec zavedati, da hrani predmet, katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novem mestu je sodbo z dne 19.11.2001 obtoženega D.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ, z isto sodbo pa je obtoženega A.J. oprostilo obtožbe zaradi enakega kaznivega dejanja. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Ljubljani sodbo z dne 19.11.2001 okrožnega sodišča v oprostilnem delu spremenilo tako, da je obtoženega A.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen mesec zapora s preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče je obtoženemu A.J. v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in mu pri tem določilo povprečnino 50.000 SIT.

Zoper sodbo Višjega sodišča so se pritožili zagovorniki obtoženega A.J. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 372. člena ZKP in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in v celoti potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi pritožniki navajajo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obtoženec orožje, ki je predmet očitanega kaznivega dejanja, prevzel le v zastavo, ni pa bil njegov namen storilcu pomagati pri prikrivanju kaznivega dejanja, zato tudi ni mogoče šteti, da gre za kaznivo dejanje v smislu 1. odstavka 310. člena KZ. Hramba kot eden od elementov oziroma ena od oblik kaznivega dejanja po navedenem členu očitno zasleduje določen namen, ki se kaže v tem, da nekdo hrani orožje zato, da bi ga prikril oziroma pomagal storilcu, da pri njem orožja ne bi našli.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na seji senata Vrhovnega sodišča ocenila, da je sodišče druge stopnje inkriminirano ravnanje obtoženega A.J. pravilno pravno opredelilo in zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP ni podana. Predlagala je, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

Pritožba zagovornikov obtoženega A.J. ni utemeljena.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ stori, kdor protipravno izdela, pridobi, hrani, prodaja, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo, kadar promet s takimi snovmi ali sredstvi posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen. Višje sodišče v izreku izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obtoženi A.J. dne 17.7.1999 od D.B. prejel vojaško avtomatsko puško nemškega proizvajalca, model MP 40, ter najmanj tri naboje zanjo, kar vse je hranil do 23.7.1999, ko so mu puško z nabojnikom in naboji zasegli policisti, promet s takšno puško pa posameznikom ni dovoljen.

V obravnavnem primeru je bilo kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ storjeno s tem, da je obtoženec hranil orožje, katerega promet posameznikom ni dovoljen. Pojem hraniti pri tem kaznivem dejanju ni pravni, ampak dejanski pojem. Njegova vsebina je v tem, da storilec hrani drugemu ali ima sam shranjen (spravljen) predmet kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ. Storilec je torej pravno gledano pri tem izvršitvenem načinu imetnik stvari. Namen in motiv za takšno ravnanje za obstoj kaznivega dejanja ni pomemben, pač pa se mora storilec zavedati, da hrani predmet, katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen. Tako ni mogoče pritrditi pritožnikom, da gre pri tej obliki kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ lahko le za pomoč (drugemu) storilcu pri prikrivanju kaznivega dejanja oziroma samo takrat, kadar nekdo hrani orožje, da bi ga prikril oziroma pomagal storilcu, da pri njem orožja ne bi našli.

Obtoženi A.J. v obravnavanem primeru ni le prevzel orožja, katerega promet ni dovoljen, ampak ga je sprejel v zastavo. V objektivnem pogledu to pomeni, da je bil imetnik takega orožja, ki ga je določen čas hranil, glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja pa je bilo tudi ugotovljeno, da je obtoženec vedel, da promet s takšnim orožjem ni dovoljen. Celo več, s tem, ko je obtoženec orožje sprejel v zastavo, je tudi pristal na to, da se v primeru neplačila računa poplača s tem orožjem. Pod navedenimi pogoji je bil torej pripravljen to orožje pridobiti v last in z njim nadalje razpolagati, na primer prodati. Ravnanje obtoženega A.J. je zato šteti za promet z orožjem v smislu 1. odstavka 310. člena KZ.

Višje sodišče je obtožencu ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin v zvezi z dejanjem in njegovo osebnostjo izreklo ustrezno kazensko sankcijo.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba zagovornikov A.J. ni utemeljena in jo je v skladu z določilom 391. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določilu 2. odstavka 92. člena, 1.

odstavka 95. člena, 1. odstavka 98. člena in 2. odstavka 398. člena ZKP.