Slovenian Supreme Court dismisses appeal for failure to state claim value in non-monetary property dispute.

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Po 2. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Izjema velja le za tiste premoženjskopravne spore, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odstavka 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta na 80.001,00 SIT (l. št. 10), kar bi (ob pogoju pravočasne označbe vrednosti spornega predmeta) presegalo zahtevano mejno vrednost glede na čas vložitve tožbe, in zadoščalo za dovoljenost revizije (382. člen ZPP). Ker pa prej obrazloženi pogoj ni bil izpolnjen, se izkaže, da pravdnima strankama pravica do revizije v tej pravdi ni bila zagotovljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala opustitev posesti in uživanja južnega dela njene parcele št. 495/1 in vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo brežine, odkopom in odvozom najmanj 228 m3 zemlje, utrditvijo zemljišča v prvotno stanje, ureditev brežine na parc. št. 495/5 ob meji s parc. št. 495/1, ter odstranitev betonskih stebrov, žičnate ograje in vrat s parc. št. 495/1, vse na stroške tožene stranke.

Tožena stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na vročeno revizijo je tožeča stranka odgovorila, in predlagala njeno zavrnitev. Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavil.

Revizija ni dovoljena.

Po 2. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Izjema velja le za tiste premoženjskopravne spore, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta (2. odstavek 186. člena v zvezi s 4. odstavkom 382. člena ZPP). V sporih, v katerih izjeme ni, si mora tožnik pravico do revizije sam zagotoviti ob upoštevanju določila 186. člena ZPP. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odstavka 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP, namreč odločitev sodišča, da se na lastno pobudo ali na pobudo tožene stranke in to najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta. Pri tem se določilo izrečno sklicuje na primere iz 2. odstavka 40. člena (torej ko gre za nedenarne zahtevke in je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi). Zato ni mogoče sklepati, da se 3. odstavek 40. člena ZPP uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva zakonske določbe 2. odstavka 186. člena ZPP, in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta na 80.001,00 SIT (l. št. 10), kar bi (ob pogoju pravočasne označbe vrednosti spornega predmeta) presegalo zahtevano mejno vrednost glede na čas vložitve tožbe, in zadoščalo za dovoljenost revizije (382. člen ZPP). Ker pa prej obrazloženi pogoj ni bil izpolnjen, se izkaže, da pravdnima strankama pravica do revizije v tej pravdi ni bila zagotovljena.

Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 155. in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni doprinesla k rešitvi zadeve, zato stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni in jih mora stranka nositi sama.