Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Ips 113/2003 ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.113.2003 AI generated

Appeal against detention extension rejected; request for procedural protection dismissed due to factual error.

Case Number Sodba I Ips 113/2003
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defense attorney's request for procedural protection against a detention extension order. The attorney argued that the lower court failed to demonstrate a concrete risk of reoffending, yet the court found this argument constituted a misstatement of fact. Consequently, the request was inadmissible under the Criminal Procedure Act because it challenged a final decision based on an error of fact rather than a procedural violation.

Legislator headnote

AI generated

2. odstavek 420. člen ZKP; 425. člen ZKP: Requests for procedural protection against final decisions based on erroneous or incomplete findings of fact are inadmissible.

Keywords

AI generated
procedural protection request misstatement of fact detention extension reoffending risk Criminal Procedure Act inadmissible appeal final decision

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva zagovornice obdolženega A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

S tem ko se zagovornica ne strinja s podaljšanjem pripora, ker meni, da ni podana niti abstraktna kaj šele konkretna nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženega A.A. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je dne 03.04.2003 vložila zagovornica obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi, pripor pa nadomesti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče doseči enak učinek kakor s priporom.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v mnenju, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je iz razloga, ki izhaja iz vsebine vložene zahteve, pravnomočnih odločb ni mogoče izpodbijati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uvodoma v zahtevi sicer uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki so vplivale oziroma bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, vendar pa v obrazložitvi teh kršitev ne obrazlaga. Iz obrazložitve izhaja le njeno nestrinjanje s podaljšanjem pripora, saj meni, da ni podana niti abstraktna, kaj šele konkretna nevarnost, da bi obdolženec dejanje ponovil.

Oškodovanke se doslej ni nikoli lotil fizično in se je tudi v bodoče ne bo. Zagovornica meni, da bi sodišče, če bi že ugotovilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pripor nadomestilo z milejšim ukrepom, to je bodisi prepovedjo približevanja oškodovanki na določeno razdaljo ali s hišnim priporom. Te navedbe zagovornice pa pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem o obstoju pripornega razloga, kakor tudi nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem o primernosti ukrepa glede na stopnjo nevarnosti ponavljanja (o čemer imata izpodbijana sklepa obširne razloge).

Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (2. odstavek 420.

člena ZKP), navedbe zagovornice v zahtevi pa niso takšne narave, da bi vzbudile precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi (427. člen ZKP). Zagovornica, kot rečeno, v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, vendar pa teh kršitev ne konkretizira, niti jih ne obrazlaga, takšne navedbe pa ne morejo biti podlaga za presojo v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena, v primeru, ko ne gre za absolutne bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in pravilnostjo oziroma zakonitostjo sodbe.

Ker torej zagovornica ne konkretizira kršitev določb zakona, kar je edino lahko podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, izpodbija pa s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje (razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).