Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding service of judgment via certified agency report.

Zahteva zagovornika obsojenega I.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členoma 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Poročilo o vročitvi, ki je potekala po določbi 3. odstavka 122. člena ZKP, opravila pa jo je vročevalna agencija, je javna listina in kot taka verodostojna.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo, navedeno v uvodu, je Okrajno sodišče v Celju spoznalo obsojena I.Ž. in I.Z. za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členoma 22 in 25 KZ. Obema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu Ž. določilo kazen štiri mesece zapora, obsojenemu Z. pa kazen šest mesecev zapora, ti kazni pa ne bosta izrečeni, če obsojeni Ž. ne bo storil novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi dveh let, obsojeni Z. pa v dobi treh let. V plačilo je obema obsojencema naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca napotilo na pot pravde. Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 28.01.2000 pritožbo zagovornika obsojenega I.Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. S sklepom z dne 06.07.2000 je Okrajno sodišče v Celju predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so jih vložili obsojeni I.Z., njegov zagovornik ter obsojeni I.Ž., zavrnilo kot neutemeljene, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom z dne 05.12.2000 pritožbo obeh obsojencev zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper v uvodu navedeni sodbi je zagovornik obsojenega I.Z. dne 26.04.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP oziroma zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavi in vrne temu sodišču v novo odločanje oziroma podrejeno, izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni in iz razlogov po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zavrne.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrnitev v prejšnje stanje v smislu 1. odstavka 89. člena ZKP, ki jo je predlagal obsojenčev zagovornik, namreč ne pride v poštev, saj obsojenec ni zamudil roka za vložitev pritožbe zoper prvostopno sodbo, ker je njegov zagovornik pritožbo vložil in je o njej odločalo Višje sodišče v Celju ter jo zavrnilo kot neutemeljeno. Procesno dejanje, glede katerega je bil podan predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je bilo torej opravljeno in obsojencu ni bila kršena pravica do pritožbe. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč mogoče vložiti le tedaj, če je zamujen rok za napoved pritožbe ali vložitev pritožbe. V konkretnem primeru pa je bila pritožba vložena pravočasno in ni pomembno, kdaj je obsojenec sodbo dobil.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je bila v tem postopku prekršena določba 4. odstavka 120. člena ZKP. Četrti odstavek tega člena res določa, kot to navaja zagovornik v zahtevi, da v primeru, ko ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče pisanja iz 2. odstavka istega člena zagovorniku in obdolžencu, rok za vložitev pravnega sredstva pa teče od vročitve zadnjemu. V konkretni kazenski zadevi je sodišče tako postopalo. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, je bila obsojenemu Z. sodba sodišča prve stopnje vročena dne 17.12.1999, in sicer po določbi 3. odstavka 122. člena ZKP.

Zagovorniku je bila sodba vročena dne 09.12.1999. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil le zagovornik (dne 17.12.1999) in je bilo z že citirano sodbo Višjega sodišča v Celju o tej pritožbi odločeno. Navedbe zagovornika v zahtevi, s katerimi izpodbija določena procesno pravna pomembna dejstva, in sicer da obsojencu sodba sodišča prve stopnje še do danes ni bila vročena in da podatki vročevalne agencije U. iz C. niso resnični, niso utemeljene. Kot je bilo že povedano, da je bila obsojencu sodba sodišča prve stopnje vročena dne 17.12.1999 na podlagi določbe 3. odstavka 122. člena ZKP, ki določa, da v kolikor prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede datum vročitve in je s tem vročitev opravljena. Podlago za zaključek, da je šlo za takšno procesno situacijo, pa je imelo sodišče v poročilu o vročitvi z dne 18.12.1999, iz katerega jasno izhaja, kako je vročitev potekala.

Navedeno poročilo je javna listina in kot taka seveda verodostojna, oziroma pisne izjave prič, ki se nanašajo celo na drug datum, vsekakor njene verodostojnosti ne morejo omajati.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca, neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.