Supreme Court dismisses defense request for legal protection of procedural legality regarding mandatory defense appointment.

Zahteva zagovornika obs. M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenko se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Presoja pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (1. in 4. odstavek 70. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 05.04.2001 je bila obs. M.V. spoznana za krivo kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po 1.

odstavku 253. člena KZ. Po 50. členu KZ ji je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in posebnim pogojem, da v dveh letih po pravnomočnosti sodbe vrne Novi KB.M. d.d. M., ekspozituri O.

396.458,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06.09.2000 do dneva plačila. Po 69. členu KZ so bili obsojenki odvzeti čeki, naloženo pa ji je bilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani banki v znesku 396.458,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06.09.2000 do dneva plačila. Oproščena pa je bila povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obsojenkin zagovornik, odvetnik M. M. P. s P., je dne 19.07.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev drugih določb ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ko obsojenkin zagovornik v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča zatrjuje, da obsojenka ni izdajala nekritih čekov in da je bila neprištevna, za kar prilaga zdravniški izvid, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa zahteve ni mogoče vložiti. Podane pa tudi niso bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP.

Izrek sodbe je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, če gre za nejasnost in nerazumljivost ter nasprotja v navedbi dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Izrek pravnomočne sodbe vsebuje jasne, določne in med seboj skladne navedbe dejstev in okoliščin, s katerimi so opredeljeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po 1. odstavku 253. člena KZ. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Prav tako ni mogoče sprejeti očitka o protispisnosti napadene sodbe. Glede na določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP se slednja nanaša na nasprotje o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in na precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V tej zadevi je sodišče ob upoštevanju izpolnjenih pogojev določb 2. in 3. odstavka 368. člena ZKP izdelalo sodbo brez obrazložitve, zaradi česar kršitev, ki jo nakazuje zahteva, ni mogla nastati. Sicer pa je mogoče navedbe v tej smeri razumeti kot očitek, da sodišče ni pravilno ocenilo obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, kar pomeni, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče kršilo obsojenkino pravico obrambe, ker ji ni postavilo zagovornika.

Obsojenka je povsem neprištevna oseba, ki se že dalj časa psihiatrično zdravi in ni bila sposobna spremljati sojenja. S tem zahteva ocenjuje, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbami 2. odstavka 12. člena in 1. ter 3. odstavka 70. člena ZKP in zato bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbah 70. člena ZKP mora med drugim obdolženec imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju (1. odstavek 70. člena ZKP) in ves čas kazenskega postopka, če je nezmožen, da se sam uspešno brani. Če si obdolženec v primeru obvezne obrambe ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe, če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (4. odstavek 70. člena ZKP). Ne samo obdolženčeve telesne pomanjkljivosti ali bolezen, temveč tudi njegove posebne lastnosti narekujejo obvezno formalno obrambo od prvega zaslišanja dalje. V vsakem posameznem primeru posebej pa se ugotavlja, ali so takšne posebne lastnosti podane ali ne.

Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.01.2001 je obsojenka izjavila, da se bo zagovarjala sama brez pomoči zagovornika. Na glavni obravnavi dne 05.04.2001 je sicer navedla, da je v bolniškem staležu, da ima težave z živci in da jemlje močnejša zdravila proti depresiji. Toda njen zagovor in tudi ostali podatki v spisu sodišču niso dali podlago za sklepanje, da je obsojenkino zdravstveno stanje tako prizadeto, da se ni sposobna sama uspešno braniti. Še posebej, ker na kaj takega ne kaže vsebina obrambnih navedb v njenem zagovoru in ker tudi sama ni zahtevala postavitve zagovornika. Nasprotno, na glavnih obravnavah je izjavila, da je razumela obtožbo in njeno spremembo ter se v zagovoru tudi izjasnila glede očitkov, vsebovanih v obtožbi. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojenka ni bila sposobna spremljati sojenja, je ob tako ugotovljenem stanju zadeve neutemeljena. Pri tem ni mogoče dati posebne teže sklicevanju na zahtevi priloženi izvid psihološke ambulante Psihiatrične bolnišnice v O. Iz izvida je razvidno, da gre pri obsojenki glede na specifične motnje pomnjenja za psihoorganski sindrom ter da se nahaja v dalj časa trajajočem stresnem stanju, ki se kaže v obliki anksiozno depresivnega sindroma, ne pa tudi, da je pri njej prisotna morebitna prizadetost na področju intelektualnega funkcioniranja. Iz teh razlogov ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče s tem, ko obsojenki ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni opredelila, katera konkretna kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana. Na podlagi navedbe, da je bila obsojenka neprištevna, je mogoče sklepati, da ima v mislih kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. O tej kršitvi je mogoče govoriti, če je kazenski zakon kršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Sodišče obsojenkine neprištevnosti kot ene izmed okoliščin, ki izključuje kazensko odgovornost, ni ugotovilo in zato tudi ni kršilo kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Navedbo zahteve za varstvo zakonitosti, da je obsojenka bila neprištevna, je v takšni situaciji mogoče razumeti kot očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, trditev, da obsojenka ni izdajala nekrite čeke, ker je to počela K.P., pa kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je že navedeno, pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.