Supreme Court dismisses request for protection of legality against non-final extradition decision. Request inadmissible as extradition procedure is not a final criminal case.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defense's request for protection of legality filed against a final decision on extradition to Croatia. The defense argued procedural violations under Article 420 of the Criminal Procedure Act, while the prosecution contended the request lacked merit. The court ruled the request inadmissible because interim decisions on extradition conditions do not constitute final criminal cases required for such relief.
Legislator headnote
AI generatedArticle 1 paragraph 1 of Section 420 of the Criminal Procedure Act; Article 2 paragraph 1 of Section 423 of the Criminal Procedure Act: A request for protection of legality is inadmissible if filed against an interim decision on extradition conditions, as such decisions are not final criminal cases.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva zagovornika obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.
[JEDRO]
Ugotovitvene odločbe o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izročitev tujca drugi državi ni mogoče enačiti s pravnomočno končano kazensko zadevo, ki jo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zahteva določba 1. odstavka 420. člena ZKP. Zoper tako odločbo vložena zahteva za varstvo zakonitosti je zato nedovoljena.
[OBRAZLOŽITEV]
Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženega B.B. Republiki Hrvaški, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 16.01.2003 pritožbo zagovornika obdolženca zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.
Dne 22.01.2003 je zoper navedeno pravnomočno odločbo vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) ter zaradi kršitve določb ZKP, ki bi lahko vplivale na zakonitost sodne odločbe (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi pravnomočni sklep in odredi takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost.
Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.
Po 1. odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Res je, da postopek o izročitvi obdolženca drugi državi ureja ZKP v posebnem poglavju, vendar pa ugotovitvene odločbe o obstoju oziroma neobstoju pogojev za izročitev tujca drugi državi (dokončno o izročitvi ali neizročitvi odloči minister za pravosodje - člen 530 do 532 ZKP), ni mogoče enačiti s pravnomočno končano kazensko zadevo, kot jo pogojuje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva že omenjeni 1. odstavek 420. člena ZKP. Edina izjema, ki jo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom predvideva ZKP, je pravnomočna odločba o odreditvi in podaljšanju pripora (4. odstavek 420. člena ZKP). Ker torej ZKP zahteve za varstvo zakonitosti za obravnavane primere ne predpisuje posebej, splošna določba za njeno vložitev pa je omejena le na pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred izdajo takšne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku (v obravnavanem primeru ni pravnomočno končan ne postopek o izročitvi obdolženca tuji državi, še manj pa kazenski postopek), jo je bilo potrebno v smislu določila 2. odstavka 423. člena ZKP zavreči kot nedovoljeno.