Supreme Court dismisses appeal on extradition bail, ruling established suspicion is a mandatory condition for bail orders.

Zahteva zagovornikov obdolženega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Utemeljenost suma je temeljni pogoj tudi za odreditev pripora na podlagi 3. odstavka 524. člena ZKP.

Preiskovalni sodnik je dolžan tudi v ekstradicijskem postopku izvesti dokaz, čigar vsebina je taka, da bi utegnila v tolikšni meri omajati utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora.

[OBRAZLOŽITEV]

V postopku za izročitev obdolženega Z.M. Zvezni Republiki Nemčiji zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 4. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena NKZ, je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 10.12.2002 na podlagi 3. odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201.

člena ZKP odredila pripor, vanj pa obdolžencu vštela pripor od 07.11.2002 od 17.55 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost.

Odločila je, da traja pripor do izvršitve izročitve tuji državi.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno odločbo o priporu so zagovorniki obdolženega Z.M. zaradi kršitve postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarjajo, da je v 3. odstavku 524. člena ZKP predpisano, da je treba pri odreditvi ekstradicijskega pripora upoštevati 201. člen ZKP, ki govori o utemeljenem sumu kot pogoju za odreditev pripora. Navajajo, da utemeljenost suma kot pogoj za pripor, ni zgolj predmet dokazne ocene na glavni obravnavi, pač pa mora sodišče kadarkoli odloča o priporu, ugotoviti, ali je ta pogoj podan ali ne. Če obramba predlaga dokaze, jih je treba izvesti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v celoti razveljavi odločbi prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne drži, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o dejstvih, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma. Ta je na drugi strani sklepa preiskovalne sodnice (l. št. 187 spisa) natančno obrazložen. Zato meni, da zahteva obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki obsojenega Z.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navajajo izrečno, iz katerega razloga izpodbijajo napadeni sklep, vendar je iz zahteve razvidno, da uveljavljajo razlog po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ker naj bi sodišče kršilo določbo 3.

odstavka 524. člena v zvezi z 201. členom ZKP.

V 3. odstavku 524. člena ZKP je predpisano, da izda preiskovalni sodnik nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, če prošnja ustreza pogojem iz prejšnjega člena in so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, razen če je iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. Čeprav zakonska norma tako kot v 2. odstavku 207. člena govori o razlogih za pripor, pa je jasno, da gre za pogoje, ki morajo biti podani za odreditev in podaljšanje pripora. Ti pa so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in c) neogibnost pripora za zagotovitev navzočnosti tujca, ki omogoča nemoten potek ekstradicijskega postopka.

Zato je treba pritrditi vložnikom, ko v zahtevi navajajo, da je utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi 3. odstavka 524. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je natančno naštela dokaze, navedene v prošnji države prositeljice, iz katerih izhaja stopnja utemeljenosti suma, potrebna za odreditev pripora. Taki oceni v prvostopenjskem sklepu, ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ni mogoče odreči razumne presoje.

Pravilno je tudi naziranje v izpodbijani pravnomočni odločbi, da se sodišče pri preizkusu obstoja tega pogoja za odreditev pripora ne more spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, marveč presoja le, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje.

V ekstradicijskem postopku sodišče ugotavlja, ali so podani pogoji za izročitev tujca iz 522. člena ZKP, med temi tudi tisti iz 7. točke, ki zadeva utemeljenost suma. Določbe tega poglavja, ki urejajo postopek za izročitev obdolžencev, si ni mogoče razlagati tako, da bi moralo naše sodišče, kljub temu da zoper obdolženca teče kazenski postopek pred sodiščem države prositeljice, tudi samo uvesti postopek, ki bi imel vse značilnosti preiskave. Zato tudi ne drži stališče, izraženo v zahtevi, da je treba (vse) dokaze, če jih je obramba predlaga, tudi izvesti. Preiskovalni sodnik je dolžan te dokaze izvesti v obsegu, določenem v 1. odstavku 526. člena ZKP. Ta namreč predpisuje, da po zaslišanju državnega tožilca in zagovornika opravi preiskovalni sodnik po potrebi še druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev tujca. To pomeni, da je preiskovalni sodnik dolžan tudi v ekstradicijskem postopku izvesti dokaz, čigar vsebina je taka, da bi utegnila v tolikšni meri omajati utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora. Da bi bilo v obravnavani zadevi tako, obramba v zahtevi izrečno niti ne zatrjuje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obdolženega Z.M., zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.