Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to erroneous fact-finding rather than legal violation.

Zahteva zagovornika obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

[JEDRO]

Z navedbami, da obsojencu, ki je bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. in 3. odstavku 302. člena KZ, ni mogoče očitati, da je bil seznanjen, da ima opravka z uradno osebo in da je ravnal z naklepno krivdo, zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je spoznalo obsojenega S.H. za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ ter kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. in 1. odstavku 302. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo ter za prvo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za drugo šest mesecev zapora, nato po določbah o steku izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Celju je ob odločanju o pritožbi obsojenčevega zagovornika prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da ni določilo posamezne kazni za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ in enotne kazni. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 433. člena ZKP, navedel, da zahteva ne uveljavlja kršitev zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pa iz tega razloga zahteve ni mogoče vložiti, je predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma v zahtevi sicer navaja, da uveljavlja razloge kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter druge kršitve določb kazenskega postopka, vendar v obrazložitvi kršitev zakona, na katere se sklicuje, ne obrazloži. Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tem obsegu ni moglo preizkusiti, saj se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik in jih v svoji zahtevi tudi obrazloži.

Vsa ostala navajanja v zahtevi po vsebini pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (337. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje vložnik zahteve uveljavlja z obširnimi navedbami, ki jih je mogoče povzeti v ugotovitvi, da obsojencu, ki je bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. in 3. odstavku 302. člena KZ, ni mogoče očitati, da je bil seznanjen, da ima opravka z uradno osebo in da je ravnal z naklepno krivdo. Po mnenju vložnika izvedeni dokazi ne potrjujejo dejanskega stanja, kot ga ugotavljata sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki nekritično sledita zgolj izpovedbam oškodovancev.

Zatrjevanja, s katerimi zagovornik ponuja drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov ter drugačne zaključke o obstoju pravno pomembnih dejstev, kot pravnomočna sodba, pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovoljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot je že bilo omenjeno, ni mogoče vložiti.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso obrazložene oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 100.000 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.