Supreme Court dismisses defense lawyer's request for protection of legality due to erroneous fact-finding.

Zahteva zagovornice obs. M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.D. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

S tem ko zagovornica navaja, da obsojenka pri prestopu državne meje ni vedela za mehansko poškodbo svoje potne listine in da je treba njeno dejanje tolmačiti kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ, obrazlaga zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Obs. M.D. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 23.2.1999 spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila po 3. odstavku 256. člena KZ določena kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 69. člena KZ ji je bil izrečen varnostni ukrep odvzema potnega lista. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jo je sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30.6.1999 deloma ugodilo pritožbi obsojenkine zagovornice in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na 1 mesec zapora, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. M.D. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 15.11.1999 uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve pravice do obrambe in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker zagovornica s tem, ko navaja, da obsojenka ni vedela za mehansko izbrisani žig na potni listini, katero je uporabila pri prehodu čez državno mejo, zaradi česar naj bi šlo za dejanje majhnega pomena, ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe in kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni razlog, zaradi katerega se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornice obs. M.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog, čeprav uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do obrambe in zaradi kršitve kazenskega zakona, zagovornica obsojenke uveljavlja s tem, ko navaja, da obsojenka pri prestopu državne meje ni vedela za mehansko poškodbo njene potne listine, ter s tem, ko navaja, da je njeno dejanje treba tolmačiti kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ. S takimi navedbami torej izpodbija dejanske ugotovitve sodišča ter tudi ugotovitev, ki je v pravnomočni sodbi prav tako obrazložena, da obsojenkino dejanje ni dejanje majhnega pomena. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti torej sledi, da uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. M.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.