Supreme Court dismisses appeal claiming average costs are illegal when appeal fails to benefit defendant.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Višje sodišče je zavrnilo pritožbo oškodovancev kot tožilcev zoper sodbo sodišča prve stopnje. S tem ko je vsakemu kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo povprečnino, ni kršilo določbe 2. odstavka 98. člena ZKP. Z napadeno sodbo namreč ni odločilo niti v celoti niti deloma v obdolženčevo korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo, potem ko je zavrnilo pritožbo oškodovancev kot tožilcev S. in I.S. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oškodovancema kot tožilcema naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino vsakemu po 50.000,00 SIT.

Zoper to sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. vložil dne 05.06.2001 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. odstavka 98. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče navedeno sodbo spremeni tako, da odloči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obsojenec M.J. na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno s podatki spisa vložnik navaja, da je tekel kazenski postopek zoper obsojenega M.J. na podlagi obtožbe oškodovancev kot tožilcev S. in I.S. iz D. Oškodovanca kot tožilca sta vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Menila sta, da bi bilo potrebno izreči (določiti) obdolženemu višjo kazen, kar bi ga ob posebnem pogoju prisililo, da vrne denar oškodovancema. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem izreklo, da sta oškodovanca kot tožilca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer vsak po 50.000,00 SIT povprečnine. Izrek o stroških je pritožbeno sodišče oprlo na 1.

odstavek 98. člena ZKP. Po mnenju vložnika je navedeni izrek nezakonit. Drugi odstavek 98. člena ZKP določa, da se povprečnina ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča v celoti ali deloma odločeno v obdolženčevo korist. Ker je bila v obravnavanem primeru vložena pritožba, ki je zahtevala izrek višje zaporne kazni zoper obdolženca, pritožbeno sodišče pa je odločilo, da se takšna pritožba zavrne, je mogoče ugotoviti, da je bila sodba sodišča druge stopnje izrečena v obdolženčevo korist. To dejstvo pa ne omogoča naložiti stroškov pritožbenega postopka oškodovancema kot tožilcema.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Drugi odstavek 98. člena ZKP določa, da se povprečnina ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da z napadeno sodbo pritožbeno sodišče ni kršilo 2. odstavka 98. člena ZKP. Z napadeno sodbo namreč ni odločilo niti v celoti niti deloma v obdolženčevo korist. Glede na omejitev, določeno v 1. odstavku 424. člena ZKP, pa Vrhovno sodišče ni upravičeno presojati, ali so v napadeni sodbi podane druge kršitve zakona, na katere se vložnik ne sklicuje.a

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana v zahtevi zatrjevana kršitev zakona, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.