Supreme Court dismisses request for retrial due to inadmissible expert opinion deemed irrelevant to case facts.

Zahteva zagovornice obsojene J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kot očitno neprimeren dokaz, zaradi česar sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka po 1. odstavku 413. člena ZKP, je mogoče oceniti dokaz, ki nima nič skupnega z zadevo ali dokaz, ki je očitno nepomemben za presojo odločilnih dejstev oziroma ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza izhaja.

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočnim sklepom, ki je naveden v uvodu te odločbe, je Okrajno sodišče v Žalcu na podlagi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obsojenkin predlog za obnovo kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je obsojenkino pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedena sklepa je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Navaja, da s pravnomočnim sklepom ni bil kršen 2.

odstavek 413. člena ZKP. Mnenje izvedenca, da je oškodovanec pripeljal na mesto trčenja s časovnim zamikom 0,7 sekunde, je v prid oškodovancu, torej v škodo obsojenke, v takšnem primeru pa obnova kazenskega postopka ni dovoljena. Zagovornica tudi nima prav, ko trdi, da je sodišče ocenjevalo dokaz, saj je tudi brez tega bilo očitno, da predlagan dokaz ni v korist obsojenke.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP, ker naj bi bila obrazložitev sklepa v nasprotju z izrekom.

Prvostopenjsko sodišče je v izreku sklepa obsojenkin predlog za obnovo kazenskega postopka zavrglo in kot pravno podlago za svojo odločitev v uvodu sklepa navedlo določbo 1. odstavka 413. člena ZKP, v obrazložitvi sklepa pa je navedlo tudi razloge za svojo presojo, da ponujeni dokaz očitno ni takšen, da bi se mogla na podlagi njega dovoliti obnova postopka. Zgolj zaradi tega, ker se je prvostopenjskemu sodišču v podnaslovu obrazložitve očitno pomotoma zapisalo, da "predlog ni utemeljen" in ker je v okviru sprejete odločitve brez potrebe dodalo vsebinsko sicer točno ugotovitev, da ponujeni dokaz "ni takšen dokaz, ki bi povzročil oprostitev obsojenke ali obsodbo po milejšem zakonu", ni mogoče sprejeti zagovorničine ocene, da izrek sklepa vsebuje eno odločitev, medtem ko so v njegovi obrazložitvi navedeni razlogi za nekaj povsem drugega. Le v takšnem primeru bi namreč lahko uspešno uveljavljala zatrjevano procesno kršitev.

Vložnica zahteve sodiščema prve in druge stopnje očita tudi kršitev določbe 1. odstavka 413. člena ZKP (v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP), ker naj bi odločitvi sprejeli na podlagi ocene ponujenega dokaza (mnenja strokovnjaka cestnoprometne stroke); torej naj bi o predlaganem dokazu odločali po vsebini, kar pa bi sodišče smelo storiti le, ko bi ugodilo predlogu za obnovo postopka in dokaze izvajalo na glavni obravnavi.

V okviru formalnega preizkusa zahteve za obnovo postopka po 1.

odstavku 413. člena ZKP sme sodišče s sklepom zavreči zahtevo tudi v primeru, ko je dokaz ali dejstvo očitno neprimeren. Takšno oceno sodišče sprejme na podlagi zahteve in spisa prejšnjega postopka, še preden izvede dokaz in še preden na zahtevo odgovori nasprotna stranka. Tako ni dvoma, da je mogoče kot očitno neprimeren dokaz oceniti dokaz, ki na primer nima nič skupnega z zadevo ali dokaz, ki je očitno nepomemben za presojo odločilnih dejstev oziroma ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza izhaja.

V izpodbijanih sklepih so bila pri oceni očitne neprimernosti predlaganega dokaza upoštevana navedena procesna izhodišča. Sodišči ponujenega dokaza nista presojali po vsebini, kot zmotno ocenjuje vložnica zahteve, pač pa izključno po kriteriju primernosti. Tako je prvostopenjsko sodišče, ki je med drugim opozorilo, da je bil takšen obsojenkin dokazni predlog že med postopkom zavrnjen, navedlo, da je ugotovitev izvedenca, da je oškodovanec pripeljal na kraj padca s časovnim zamikom 0,7 sekunde, kvečjemu v prid oškodovancu. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo in še dodalo, da je oškodovanec v delčku sekunde, ko je pred seboj zagledal obsojenkin avtomobil, ki mu je zaprl pot, instinktivno reagiral, zavrl, pri tem padel ter se poškodoval. Zato sta tudi po mnenju Vrhovnega sodišča obe sodišči takšen dokaz, tudi če drži, kar ugotavlja izvedenec, pravilno pravno opredelili kot očitno neprimeren dokaz v smislu 1. odstavka 413.

člena ZKP in te določbe nista kršili.

Ker po navedenem kršitve zakona, uveljavljane v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).