Supreme Court rejects appeal; refusal of cellar purchase right is valid; contract remains binding unless fraud is proven.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Odpoved pravici do nakupa kleti ni nična. Zato sta se stranki lahko dogovorili za nakup stanovanja brez kleti.

Drugo vprašanje pa je, ali je ob sklepanju te pogodbe obstajala prava volja strank ali ne. Vendar če je ni bilo, pogodba ni nična, temveč izpodbojna. Izpodbojnost in s tem zvezana razveljavitev posameznih določb pogodbe pa je predmet podrejenega tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči prodati klet, ki sodi k že prodanemu stanovanju ter ugotovilo, da so določbe te prodajne pogodbe, s katerimi se tožnica pravici do nakupa kleti odpoveduje, nične. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da odpoved pravici do nakupa kleti ni nična.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da odločitev sodišča druge stopnje zavaja, ker je bilo odločeno tudi o stroških vsega postopka. S tem se ustvarja vtis, da je sodišče odločilo tudi o podrejenem zahtevku. Poleg tega sodišče sploh ni odločalo o pravici do odkupa, temveč le o ničnosti posameznih določb pogodbe. Izpodbijana sodba ima zato pomanjkljivosti iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po 117. členu SZ ima tožnica pravico do nakupa kleti. Zato tožena stranka ne bi smela pri nakupu stanovanja postavljati nobenih pogojev. Vsiljene določbe glede kleti so zato nične. Iz previdnosti tožeča stranka navaja še razloge, zaradi katerih je tudi podrejeni zahtevek utemeljen. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo revizijskih stroškov. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitana kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Tožeča stranka zmotno trdi, da sodišče druge stopnje pravice do odkupa kleti ni obravnavalo. To sodišče je odločitev prvostopnega sodišča sicer res spremenilo, vendar ne zato, ker bi bilo mnenja, da te pravice tožeča stranka ne bi imela. Nasprotno, poudarilo je, da je pravica do odkupa kleti po 117. členu SZ nesporna (str. 2 sodbe).

Predmet spora torej ni pravica do odkupa kleti, temveč veljavnost odpovedi tej pravici. In samo to je sodišče druge stopnje drugače presodilo. Odpoved pravici do nakupa kleti po mnenju pritožbenega sodišča ni nična. Ker pa je sodišče prve stopnje odločalo le o primarnem tožbenem zahtevku, torej le o ničnosti odpovedi, je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je prvostopno sodbo spremenilo v celoti. S tem ni povzročilo nobene nejasnosti. Ravnalo je povsem v skladu z 2. odstavkom 188. člena ZPP. Odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku in njegovih stroškovnih posledicah ostaja odprto in je stvar nadaljnjega pravdnega postopka. Sodbo sodišča druge stopnje je torej mogoče preizkusiti in očitana kršitev ZPP tako ni podana.

Pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Če odpoved pravici do nakupa kleti ni nična, sta se stranki lahko dogovorili za nakup stanovanja brez kleti. Vrhovno sodišče se s takšno pravno presojo strinja. Drugo vprašanje pa je, ali je ob sklepanju te pogodbe obstajala prava volja strank ali ne. Vendar če je ni bilo, pogodba ni nična, temveč izpodbojna. Izpodbojnost in s tem zvezana razveljavitev posameznih določb pogodbe pa je predmet podrejenega tožbenega zahtevka. Trditve in dokazi, ki kažejo na to, da prave volje ni bilo, bodo zato obravnavani v nadaljevanju postopka. Od teh bo odvisno ali bo tožena stranka dolžna tožnici prodati klet ali ne. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).