Supreme Court dismisses appeal for legal protection regarding conviction based on false accusation as new fact.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the convicted defendant's request for legal protection against his conviction. The defendant argued that his conviction violated constitutional rights and relied on arguments from the first-instance appeal, claiming he was wrongly convicted based on false accusations. The court held that it could not consider arguments from the first-instance appeal under Article 424(1) of the Criminal Procedure Act and that alleging a false accusation constitutes a new fact requiring a retrial under Article 410(1)(3).
Legislator headnote
AI generatedArticle 424(1) of the Criminal Procedure Act; Article 410(1)(3) of the Criminal Procedure Act: Arguments from the first-instance appeal cannot be raised in a request for legal protection, and allegations of false accusation constitute a new fact requiring a retrial rather than a direct appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva obsojenega J.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.
[JEDRO]
Navedb iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere v zahtevi za varstvo zakonitosti napotuje obsojenec, Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ne more upoštevati.
Okoliščine, da je bil obsojen na podlagi krive ovadbe, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, saj je obsojenec s tem navedel novo dejstvo. Tega je mogoče uveljavljati le v okviru obnove kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP).
[OBRAZLOŽITEV]
Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 2.6.1999 obsojenega J.O. spoznalo za krivega kaznivih dejanj krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena, protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143.
člena, tatvine po 2. odstavku 211. člena in goljufije po 3. in 1. odstavku 217. člena KZ. Ob upoštevanju dveh prej izrečenih obsodb na en mesec zapora in tri leta zapora mu je izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.10.1999 zavrnilo obsojenčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper navedeni sodbi je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. V obrazložitvi zahteve se sklicuje na navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so bile s tem, ko je bil obsojen, kršene določbe 1., 2., 8., 14., 19., 32., 21., 22., 26. in 30. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da je bilo z izdajo sodbe sodišča druge stopnje kršenih več ustavnih in zakonskih določb, kar predstavlja institucionalizacijo zla v Republiki Sloveniji. Kot nedemokratično označi državo, ki nezakonito obsoja svoje državljane in jim jemlje prostost in kot nepravno tisto, ki krši ne le domača, temveč tudi od mednarodne skupnosti priznana pravna načela, pri čemer kot primer navaja Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Trdi, da so v Republiki Sloveniji državljani diskriminirani glede na socialno stanje ali politično prepričanje. Nadalje navaja, da mu je bila prostost po obsodilni sodbi nezakonito odvzeta, saj je bil obsojen na podlagi krive ovadbe in konstrukta, ki sta ga izdelala policija in tožilstvo, sodišče pa ga je realiziralo.
Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da kršitve, ki jih navaja obsojenec, po njegovem mnenju niso podane.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Skladno z določbo 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Navedb iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere v zahtevi napotuje obsojenec, zato Vrhovno sodišče skladno s citirano določbo ne more upoštevati. Obsojenec navaja številne kršitve določb Ustave Republike Slovenije, ki naj bi bile storjene v kazenskem postopku s tem, ko je bil obsojen na zaporno kazen in mu je bila posledično odvzeta prostost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu prostost odvzeta skladno s predpisi, na podlagi zakonito izvedenega kazenskega postopka. Ostale zatrjevane kršitve izvaja iz domnevno nezakonite obsodbe, vendar ne pojasni, s katerimi dejanji naj bi sodišče te kršitve storilo, ne navede pa tudi nobene od kršitev iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Iz tako pavšalno oblikovanih navedb ni mogoče ugotoviti, kako naj bi bile zatrjevane kršitve sploh storjene. Vrhovno sodišče zato, glede na to da preizkusa izpodbijanih sodb po uradni dolžnosti ne opravlja, ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane oziroma jih ni mogoče ugotoviti. Okoliščine, da je bil obsojen na podlagi krive ovadbe, s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, saj je obsojenec s tem navedel novo dejstvo (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP), ki ga je mogoče uveljavljati le v okviru obnove kazenskega postopka.
Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.
Glede na obsojenčevo slabo premoženjsko stanje ga je Vrhovno sodišče skladno z določbo 4. odstavka 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.