Supreme Court voids appeal judgment due to judge's prior involvement in investigation appeal violating impartiality rights.

Zahtevi zagovornika obsojenega J.J. se ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Med taksativno naštetimi izključitvenimi razlogi v 39. členu ZKP ni navedeno, da sodnik, ki je sodeloval v senatu, ki je odločal o obsojenčevi pritožbi zoper sklep o preiskavi, ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti v senatu, ki nato odloča o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na določbo 1. odstavka 23. člena URS in ob upoštevanju smotra inštituta izločitve sodnika iz 39. člena ZKP, kar je v skladu tudi z merili odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, pa je bila v konkretnem primeru s takim sodnikovim sodelovanjem kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sodnika, zaradi česar je drugostopenjska sodba nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 07.04.1998 obsojenega J.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 244. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne stori novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da mora oškodovanki S.K., industrija gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov, p.o. K. plačati 635.238,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1991 dalje do plačila v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega J.J. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 358. člena ZKP obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne v novo obravnavo sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik obsojenega J.J. v zahtevi tudi navaja, da je v sodnem senatu na višjem sodišču, ki je odločil o njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodelovala tudi sodnica J.Š. Pred tem pa je v istem kazenskem postopku na prvi stopnji odločala o obsojenčevi pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave. Vložnik zahteve poudarja, da se sodnik pri takem odločanju v predhodnem postopku seznani s podatki oziroma listinami, ki jih je kasneje na podlagi določil ZKP potrebno na koncu preiskave izločiti. Zato gre po njegovem mnenju za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je bistveno vplivala na zakonitost sodbe.

Višja sodnica J.Š., ki je predsedovala senatu sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo obsojenčevo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, je sodelovala kot sodnica poročevalka tudi v senatu takratnega Temeljnega sodišča v Kranju, ki je s sklepom z dne 19.10.1992 na podlagi 6. odstavka 159. člena ZKP-77 zavrnil pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sklep o uvedbi preiskave.

Pred odločanjem zunajobravnavnega senata je preiskovalni sodnik dne 05.10.1992 na podlagi 83. člena ZKP-77 iz spisa s sklepom izločil uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je obsojeni J.J. na podlagi 2. odstavka 151. člena ZKP-77, takrat še kot osumljenec dal organom za notranje zadeve (listovna številka 22-23). Okrožno sodišče v Kranju je na glavni obravnavi dne 07.04.1998 na podlagi 3. odstavka 340. člena ZKP iz spisa izločilo izjave obsojenca, ki jih je dal brez procesnega varstva, vsebovane na listovnih številkah 9-11 kazenske ovadbe in del obtoženčevega zagovora pred preiskovalnim sodnikom na listovni številki 15.

Pritrditi je treba vložniku zahteve, ki zatrjuje, da je bila obtoženemu J.J. prekršena pravica do nepristranskega sodnika in da je zato sodba sodišča druge stopnje nezakonita.

V 1. odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki ureja pravico do sodnega varstva, je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do nepristranskega sojenja vsebuje zahtevo, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.

Nepristranskost, ki predstavlja sodnikov subjektivni odnos do vsakokratnega predmeta odločanja, je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko. V 39. členu ZKP, ki ureja institut izločitve sodnika, so v 1.-5. točki taksativno naštete okoliščine, ki pomenijo razlog za izključitev sodnika (judex inhabilis), v 6. točki pa predvidena izločitev, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti (judex suspectus). Namen take ureditve je, da mora biti sodnik izločen, če obstaja upošteven dvom o obstoju njegove nepristranskosti.

Med taksativno naštetimi primeri, ko sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, sta v 4. točki 39. člena ZKP kot razloga navedena tudi, če je sodnik v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP.

Sistemsko gledano bi k tema dvema primeroma moral biti umeščen tudi tisti, ko sodnik med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju, torej tudi o pritožbi zoper sklep o preiskavi (6. odstavek 169. člena ZKP). Na ta način si sodnik lahko že ob odločanju o predhodnih vprašanjih ne le ustvari vnaprejšnje mnenje o predmetu odločanja, ampak je o njem v predhodni fazi postopka že odločil, kar pa je v nasprotju z zahtevo po nepristranskem sojenju v poznejših fazah postopka.

Vsa obvestila, ki so jih od obsojenca v predkazenskem postopku pridobili organi za notranje zadeve, prav tako tudi izločeni del obsojenčevega zagovora pred preiskovalnim sodnikom, v času odločanja o pritožbi zoper sklep o preiskavi še niso bili izločeni. Zato se je sodnica z njimi seznanila, ko je kot poročevalka sodelovala v senatu, ki je odločil o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sklep o uvedbi kazenskega postopka. V konkretni zadevi je zunajobravnavni senat celo zavzel stališče, da je bil obsojenec pred prvim zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom deležen predpisanega pravnega pouka, na glavni obravnavi pa je bil del te obsojenčeve izpovedbe pravnomočno izločen, ker jo je ta podal brez "procesnega varstva". Četudi med taksativno naštetimi izključitvenimi razlogi v 39. členu ZKP ni navedeno, da bi v takem primeru v senatu, ki odloča o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodnik ne smel opravljati sodniške dolžnosti, pa je glede na določbo 1. odstavka 23. člena Ustave, ob upoštevanju smotra inštituta izločitve sodnika, urejenega v 39. členu ZKP, kar je v skladu tudi z merili, ki jih je o tem vprašanju v svoji odločbi dne 21.03.2002, opr. št. U-I-92/96, postavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, treba ugotoviti, da je bila kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sodnika, in da je zato drugostopenjska sodba nezakonita.

Vrhovno sodišče je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP iz tega razloga zahtevi zagovornika obsojenega J.J. ugodilo tako, da je sodbo višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Glede na razlog razveljavitve drugostopenjske sodbe, se ni spuščalo v utemeljenost ostalih navedb v zahtevi.